Moje »drugo« življenje

Avtor: Jernej Sluga

19. januarja 1998, me je v starosti 39 let zadela huda možganska kap. Bolezen je prišla povsem nepričakovano, brez vsakih opozorilnih znakov. Tudi po številnih preiskavah zdravniki niso uspeli odgovoriti na moj »Zakaj?«. Na vprašanja o dejavnikih – morebitnih povzročiteljih kapi, sem odogovarjal negativno. Nikoli nisem imel težav z visokim krvnim pritiskom, telesno težo sem imel idealno, kadil nisem zares, s športom sem se veliko ukvarjal... Odkar sem postal oče treh otrok, sem se celo navadil na sprehode v naravi. Omenjenega 19. januarja se je moje življenje povsem spremenilo. Prve tedne so zdravniki zgolj zmajevali z glavami, mojo družino so skušali pripraviti na hude posledice bolezni. Sam pravzaprav sploh nisem razumel, kaj se dogaja z mano. Nenehno me je bolela glava, veliko sem spal, bil sem slaboten. Prepričan sem bil, da bo, ko bodo glavoboli in oslabelost minili, spet vse po starem. O možganski kapi, bolezni, ki se tiče starejših in predvsem »drugih« ljudi, nisem vedel ničesar.

Po končanem zdravljenju v ljubljanskem Kliničnem centru so me prepeljali na Inštitut za rehabilitacijo invalidov. Po številnih fizioterapijah, delovnih terapijah in logopedskih obravnavah sem bil že jeseni, istega leta, sposoben samostojno živeti. V želji, da bi bilo čimprej vse po starem, sem veliko hodil po mestu in okoliških sprehajalnih poteh. Hoja pa ni bila moj cilj, hotel sem še veliko več...

Bolezen je posegla v moje življenje na poti navzgor. Ustvaril sem si družino, našel sem službo, ki je izpolnjevala vsa moja pričakovanja. Bil sem uspešen, delo me je veselilo, tudi finančne težave, s katerimi se soočajo mlade družine, so zbledele.

Včasih sem bil športnik, že v zgodnjem otroštvu sem treniral hokej, tudi v zrelih letih sem nadaljeval s kariero med veterani.

Kljub temu, da sem v službi preživel dobršen del dneva, sem rad poiskal še kakšno urico, dve za rekreacijo. Še vedno sem igral hokej, tudi tenis me je privlačil, smučanje je bilo že od nekdaj moj najljubši šport, v zadnjem času pa smo z družino tudi veliko kolesarili. Tudi svoje otroke sem spodbujal, da so svoj prosti čas izkoristili koristno, šport se mi je poleg znanja in izobrazbe zdel najpomembnejši.

Po bolezni sem se začel soočati z neprijetno realnostjo: »Kaj pa, če le ne bo vse tako, kot je bilo v prejšnjem življenju?«. Dolgi sprehodi in številna vsakodnevna opravila, ki jih je žena z veseljem spet prevalila name, so mi pomagali premagovati neprijetne misli. Ni mi bilo dolgčas, dnevi so hitro minevali, kljub vsemu pa sem čutil nekakšno praznino. Želel sem si nazaj vsaj en košček svojega pravega življenja in že zgodaj se mi je utrnila misel na kolo.

Imel sem svoje dobro, staro kolo, ki mi je pred kapjo odlično služilo. Zdaj pa ni bilo več primerno, izgubljal sem ravnotežje in nekajkrat celo padel. Na glavi sem sicer imel hokejsko čelado, vendar sem sprevidel, da moje kolesarjenje pomeni veliko izzivanje usode, češ: »Kaj pa je meni tega treba, lahko sem vesel, da hodim, sem samostojen .«

Veliko sem premišljeval, kaj naj storim, in skupaj s serviserjem sva poiskala rešitev. Omislil sem si novo kolo s pomožnimi kolesi in tehničnimi lastnostmi, prilagojenimi mojim omejenim gibalnim sposobnostim. Na kolesu se počutim varnega, ker sem po naravi previden in natančen človek, občasno najdem kakšno malenkost, ki jo je treba izboljšati. Na srečo me serviser posluša in ugodi mojim prošnjam. Skoraj ne mine lep, sončen dan, ki ga ne izkoristim za daljši ali krajši kolesarski potep. Že samo vožnja do lokala v centru mesta in skodelica macchiata lahko naredita, da je življenje spet tako lepo.

Včasih pa me seveda prime, da bi bilo spet tako kot nekdaj. Takrat razgrnem kolesarske vodnike, preučim težavnost poti, se opremim z vodo in kolesarim tudi po več ur. Ker sem zelo družaben človek, si za takšne podvige najraje poiščem sopotnika. Če pa ravno takrat nihče nima časa, se na pot odpravim v najboljši razpoložljivi družbi (s samim seboj).

Tako sem prekolesaril že dobršen del poti v ljubljanski kotlini (Brezovica, Goričane, Vrhnika...), Primorsko od Kopra do Strunjana, obvozil sem Bohinjsko jezero in končal v Bohinjski Bistrici, v vzhodni Sloveniji mi leži ravninski predel v okolici Lendave in Jeruzalema.

Po daljših kolesarskih izletih sem zelo utrujen, vendar se počutim odlično. Med vožnjo si redno merim frekvenco srčnega utripa, ki ob večjih vzponih skoči nad predpisano raven. Po zagotovilih zdravnikov, je porast srčne frekvence med naporom normalen pojav, če se po tekočem kolesarjenju povrne na normalno raven. Vse to zgolj dokazuje dobro fizično kondicijo. Spodbuja me k nadaljevanju aktivnega življenja, ki ne vpliva samo na fizične sposobnosti. Športne dejavnosti spodbujajo pozitivno mišljenje in nam, invalidom, odpirajo nove razsežnosti življenja.

Moram priznati, da sem bil vedno bolj »zimski človek«. Tudi moje najljubše dejavnosti so bile povezane z ledom in snegom: hokej, smučanje ... Po kapi se mi desna roka ni pozdravila, tako da sem misel na hokej povsem opustil. Prvega snega sem se vedno razveselil, nikoli mi ni bilo odveč niti »kidanje« le tega. To delo, na veselje ostalih družinskih članov, tudi z močno levico, odlično opravljam.

V prejšnjem življenju sem starejša otroka naučil smučati in vsak prosti dan smo izkoristili za celodnevno smuko. Med zimskimi počitnicami smo se za cel teden odpravili na kakšno večje smučišče in od jutra do večera uživali v zimskih radostih. Tudi zadnji dan prejšnjega življenja, 18. januarja 1998, sem z otrokoma preživel nepozabne urice na zasneženih strminah.

Minili sta dve zimi v novem življenju in spet je začelo nekaj v meni kljuvati: »Kaj pa smučanje? Ali bom lahko še kdaj stopil na smučke in se spustil po beli strmini?«.

Ko se v človeku mojega kova začnejo porajti takšne misli, ne mine dosti časa do dejanja. Tudi strokovnjaki menijo, da smučanje za kapiste ne more biti povsem izključeno. Nekaj dni sem se zgolj sprehajal ob smučišču in zbiral pogum.

Že začetek je bil veliko težji, kot sem pričakoval. Desne noge, ki ni povsem funkcionalna, nisem mogel spraviti v smučarski čevelj. Ko mi je to s pomočjo vseh družinskih članov uspelo, sem bil že preveč utrujen za nadaljnje poskuse. Ker sem po naravi previden človek, sem uvidel, da si zaenkrat kaj več kot postavljanja v smučarsko pozo ne morem privoščiti.

Tudi naslednjo zimo sem večino časa porabil za začetniške težave. Zbral sem celo pogum, da sem se peljal z otroško vlečnico. Položni grič je bil pretežak zalogaj - od treh spustov sta se kar dva končala s padcem.

Pa nisem obupal. Najprej je bilo treba mojim omejenim sposobnostim prilagoditi opremo: smučarske čevlje, smuči, palico ... Tudi glede tehnike smučanja sem se posvetoval s prijatelji - učitelji smučanja.

Za začetek sem izbral najbolj položno smučišče in si prislužil posmehljive poglede majhnih otrok. Uspelo mi je, sam sem šel na vlečnico in se spuščal po komaj zaznavni strmini. Prvi dan sem poskus ponovil še petkrat. Bil sem neizmerno srečen – po petih letih lahko spet smučam. V naslednjih dneh sem napredoval in smučal na nekoliko zahtevnejši progi. Smučarski teden sem končal s tridesetimi spusti. Na tisti položni strmini za otroke sem se počutil zmagovalca.

Zmagovalec? Pravzaprav sem res premagal precej pasti, ki ti jih kar naprej ponuja zahrbtna bolezen. Nisem se prepustil jadikovanju nad usodo in brezvoljnim posedanjem pred televizorjem.

Vsak dan, ki ga preživim aktivno-športno, mi veliko pomeni.

Zjutraj se rad zbudim, spijem obvezno jutranjo kavo, pojem zajtrk in vzamem listek za trgovino.

Med tednom me čaka služba s štiriurno delovno obveznostjo. Tudi to sem dosegel, da so me kljub bolezni, v mojem podjetju obdržali, da lahko po svojih močeh pomagam sodelavcem. Mogoče si lahko večkrat vzamem čas za pogovor in prisluhnem njihovim težavam. Mislim, da je to v današnjih časih brezglavega tekanja in pehanja za uspehom, zelo pomembno.

Devet let je dolga doba, otroci so zrasli, postali so skoraj odrasli. Nisem jim mogel nuditi vsega tistega, kar sem obljubil ob njihovem rojstvu ali še celo pred njim. Tudi sami bi si verjetno želeli drugačno življenje, če bi lahko izbirali. Toda to so stvari, ki so se nam zgodile, in jih sprejemamo z vsem slabim in dobrim.

Svojih otrok nisem mogel do konca naučiti smučanja, tenisa, tudi hoja in kolesarjenje z mano ne more biti za živahne otroke največje zadovoljstvo. Vendar sem jim lahko posvetil veliko svojega časa, ko so bili mlajši je bil vedno tudi čas za družabne igre. Nekatere stvari, ki so se jim dogajale, sem lahko tako »s strani« bolje videl in temeljito razmislil. V življenju navadnih ljudi za to velikokrat zmanjka časa in posluha. Z nasveti nočem biti preveč radodaren, saj mladi vendar ne potrebujejo napotkov starejših in izkušenejših, toda, kakšno dobronamerno opozorilce vseeno kdaj prav pride.

Upam, da bom lahko še dolgo nadaljeval s takšnim življenjem. Po devetih letih bolezni sem se sprijaznil z resnico. Tako, kot je bilo, ne bo nikoli več. Pa saj sem pravzaprav veliko stvari od prej že pozabil. Sploh ne vem, če so bile res tako imenitne, kot sem jih kasneje poveličeval. Najbrž so bile povsod tudi slabe strani, samo da si tega nisem hotel priznati.

Tudi moje drugo življenje ni samo slabo, kot se je sprva zdelo. Veliko se družim s »svojimi kapisti«, zaupamo si težave, ki jih zdravi prijatelji ne bi razumeli. Skupaj hodimo na izlete, izmenjujemo dragocene izkušnje, kaj lahko še storimo, da bo življenje še lepše.