Kap je bojda tam nekoga ali Dunaj čaka

Avtor: Perčič Franci (roj. 1958), Celje, elektromehanik

Bila je še noč, v soboto, 11. maja, leta 2013. Vstanem in padem nazaj na posteljo. Čudno. Poskusim še enkrat, normalno vstanem, se oblečem ter grem do vrat. Primem za kljuko z desno roko, ko se zgodi. Padel bi na tla, vendar je desna roka dovolj močna. Leve strani, noge in roke, ni več. In tako nekaj minut, ko pride žena vprašat zakaj me še ni, češ, zamudila bova avtobus na izlet po nekaj letih – na Dunaj. Ko me pogleda, takoj opazi spuščene ustnice na levi strani obraza. Reče: »K zdravniku,« jaz pa lahko samo prikimam. Zbudi oba sinova in 15 minut pozneje se znajdem v bolnici. Diagnoza : levostranska hemiplegija.

Napravili so cel kup preiskav, da ugotovijo vzrok za strdek v mojih možganih. Ker nisem imel nobene bolezni, je edini znan vzrok postal stres. Dobil sem topilo v žilo. Fizioterapija se je začela naslednji dan. Bila je zelo uspešna, tudi ali pa predvsem po zaslugi fizioterapevtk, ki so mi pokazale in dokazale, kako si bom opomogel. Po treh napornih tednih učenja gibanja leve strani telesa na novo, sem šel sicer počasi, ampak sam, peš iz bolnice. Ugotovil sem da so možgani neverjetni. Zapomnijo si nek gib, ki sem ga težko, skoraj neuspešno, izvajal cel dan in še ponoči. Ko pa sem se zjutraj zbudil, sem presenečen ugotovil, da ta gib že avtomatsko izvajam.

Že v bolnici so mi rekli, da bom šel na dodatno rehabilitacijo v URI Soča v Ljubljani. Tam pa sem se v dveh mesecih dokončno naučil uporabljati obe levi okončini. Že v bolnici sem si rekel, da bom še hodil in predvsem da bom neodvisen od drugih. V Soči so me morali velikokrat ustavljati v raznih vajah gibljivosti. Danes sicer nisem enako gibljiv kot pred kapjo, pa tudi psihično veliko bolj občutljiv.

Ko pa sem že upal, da sem se vrnil nazaj, sem začel odkrivati nove težave, ki jih prej nisem poznal. Sprijaznil sem se, da ne bom več tekel, hodil sem nerodno. Najbolj moteča pa je postala neverjetna utrujenost, ki je nastopila pogosto kar na hitro, glava je postala težka in moral sem se uleči in zadremati vsaj za pol ure. Po dveh letih vedno večje utrujenosti, ki je nastopila že dopoldne, so mi zdravniki odkrili še eno posledico kapi – motnje spanja (an. sleep apnea).

Ko so mi predstavili, kaj to pomeni, sem se odločil in sprejel ponujeno masko in aparat za pomoč pri prenehanju dihanja.

Do upokojitve so mi manjkala še tri leta, vendar so me pristojni, ko so dobili izvide moje bolezni, odločili, da me invalidsko upokojijo.

Od kapi naprej govorim, da je vse v glavi. Bolnik, ki izgubi voljo, se bo po kapi težko vrnil v življenje, vsaj približno enako, kot ga je imel prej.

Je pa tudi res, da se je pri meni izkazala za resnično kratica GROM.

Hvaležen sem zdravstvenemu osebju, ki je sodelovalo pri mojem zdravljenju, od dežurne zdravnice naprej, ki me je poslala na vse preiskave, da ugotovi vzrok moje kapi, do terapevtov Soči.