Iz raja do pekla in nazaj...

Avtorica: Tanja Urankar

Lepo je z optimizmom zreti v nov dan. Vsako jutro, vsak trenutek dneva. Ampak je včasih težko. Življenje nas pogosto postavi pred tako težke preizkušnje, da skoraj ne moremo verjeti, kako veliko lahko človek zares prenese. A v najtežjih trenutkih moramo vedno najti eno oprijemljivo stvar. Eno svetlo točko, ki nam pomaga zbrati moč, da se postavimo po robu najhujšemu. Jaz sem našla - ljubezen.

Vse skupaj se zdi kot pravljica; kot ena resničnih zgodb, ki jo je napisalo življenje. V njej sem večkrat pomislila, da se lahko vsak trenutek zbudim...Na začetku sem si tega tako želela! Bil je ponedeljek, 17. aprila 2005, dan, ko sva v spoznanju, da naju ob koncu leta čaka skupna starševska pot, zaspala srečna, kot še nikoli poprej. Teden, ki je sledil, je bil najlepši, čas pričakovanja in pogovorov o najinem malem bitju je bil neponovljiv. Komaj sva dočakala soboto, da sva se odpravila na obiske k staršem, povedat veselo novico. Veselja se skoraj ne da opisati...Naslednje, nedeljsko jutro je bilo čudovito: sončno, toplo, predvsem pa srečno v skupnih trenutkih. Ne vem sicer, koliko časa sva budna ležala na postelji in se pogovarjala, kot že tolikokrat prej, potem pa se je zgodilo. Nenadoma se je zgrudil name, na moje klice ni več odgovarjal, ni me slišal, ni se več premaknil. Njegove oči so bile zaprte, dihanje podobno hropenju - onemela sem. Trenutek, ki je za vedno spremenil najini življenji in življenja vseh najinih bližnjih. Srečala sem se z občutkom negotovosti, nemočna, brez sposobnosti pomagati nekomu, ki mi je pomenil največ. Sam je bil reševalec v Ambulanti nujne medicinske pomoči ter sodeloval pri Helikopterski nujni medicinski pomoči, pomagal je drugim, zdaj pa jaz nisem mogla pomagati njemu! Sekunde čakanja na njegove sodelavce so se vlekle in vlekle. Ko sem ob nezavestnem čakala pomoč, sem prvič pomislila, da bi se rada iz te more kar najhitreje zbudila. Že ob prihodu zdravnika je bilo stanje zaskrbljujoče: odziva nobenega, dihanje težko, sledila je nujna pot v KC. Kako težko sem čakala novice o njegovem stanju - ker jih po telefonu nisem dobila, sem se odpeljala na oddelek IPP, kjer so opravili sprejem. Odpeljali so me v posebno sobo za pogovore in mi tam razložili resnost situacije. Trenutki, besede, osebe, ki jih nikoli ne pozabiš. Spreleti te vedno, ko se spomniš...Še vedno nisem mogla verjeti, da se vse skupaj zares dogaja, a sem bila vesela, ko so me končno pospremili v peto nadstropje, kjer je na intenzivni negi ležal moj najdražji in kjer se je v naslednjih mesecih odvijalo najino življenje. Na začetku mi nihče ni hotel ničesar povedati. Spet negotovost. Spet čakanje. In spet strah. Po nekaj urah so mi dovolili, da sem končno stopila v sobo, k postelji svojega ljubljenega, in v svojo roko prijela njegovo, ki me je še pred nekaj urami stiskala k sebi...Tako mrzla je bila...In otekla. Potrebovala sem nekaj časa, da sem se zbrala, da sem se lahko pogovorila o zadevi z zdravniki, čeprav vem, da so mi takrat precej stvari prikrivali. Vedela sem, da je stanje resno, tega zaradi vseh aparatov, cevk in žic ni bilo mogoče skriti nikomur.

Končno sem izvedela nekaj podrobnosti, razložili so mi, kaj se je dogajalo. Prvič sem slišala besedo, ki mi je dobesedno postavila življenje na glavo. Kot laik je do takrat res nisem poznala, danes pa mi predstavlja stvar, ki mi je hotela vzeti ljubljeno osebo, očeta mojega otroka, in prekiniti življenjsko srečo, ki sva jo stkala v tistih dneh: anevrizma. Odebeljena žila, prirojena, iz katere se je nenadoma razlila kri, je v glavi naredila škodo, za katero nihče ni vedel, ne kako velika je ne kakšne posledice bo pustila za seboj. Poleg te so našli še eno; prvo so takoj isti dan izključili iz obtoka, za drugo so določili operativni poseg kasneje.

Sledile so hude noči, težki dnevi, ure čakanja na različne preglede in posege, pogovori z zdravniki. Vem, da so moji obiski kljub težkim razmeram okrepili podzavest vseh, ki so dvomili o tem, da človek v takšnem stanju sploh lahko preživi. Do sebe nisem pustila nikogar, ki je razmišljal drugače kot jaz. Vedela sem, da moram biti močna, in ne znam opisati občutka, ki je bil neprestano prisoten v meni: čutila sem, da bo vse skupaj dolgo trajalo, da bo težko, ampak da naju nekoč še čaka sreča. Hvaležna sem tistim, ki so mi kljub vsemu takrat stali ob strani, me bodrili in mi poklonili kako lepo besedo, domačim, prijateljem, šefu v službi, vsem, ki so me spodbujali in mi omogočali, da sem bila lahko kar največ ob najdražjem. Čutila sem, da me potrebuje in da kljub vsemu tudi čuti, da sem z njim. V resnici nisem vedela, kaj me čaka, kakšne bodo posledice, tega ni vedel nihče. Zato razumem, da zdravniki niso hoteli veliko govoriti. Zdaj razumem, takrat nisem. V najtežjih trenutkih namreč iščeš kakršne koli informacije in upaš, da bodo dobre. Koliko primerov mladih z isto diagnozo sem videla v tistem času, prej pa sploh nisem vedela, da kaj takšnega obstaja...

Čas je tekel, vsak dan sem komaj čakala, da sem prispela v KC. Vedno sem šla proti vratom z nekim notranjim strahom, kaj me bo čakalo tisti dan. Tri tedne sem tako hodila tja v upanju, da bi moj najdražji začel dihati sam, brez aparatov, da bi odprl oči, da bi mi vsaj šepnil besedo...Kar nekaj časa je minilo, preden so ga začeli počasi odklapljati od posameznih aparatov, najprej od respiratorja, ki mu je pomagal dihati. Spremljali so reakcijo. Sprva ni šlo, napor je bil prevelik, bilo je preveč tvegano, a čez nekaj dni so znova poskusili. Stanje se je začelo umirjati in izboljševati. Napredek je bil zelo, zelo počasen in postopen. Najprej samostojno dihanje, potem postopno zbujanje - najprej se je začelo odpirati eno oko, za njim počasi še drugo. Po več kot mesecu in pol so iz ust začeli prihajati tudi tihi, šibki, a razločni glasovi. Otekline po glavi so izginile, vročine ni bilo več. Začeli so ugotavljati posledice, gibljivost udov, reakcije zenic. Stanje se je počasi popravljalo, skoraj vsak dan se je zgodilo nekaj novega. Po dveh mesecih okrevanja na intenzivni negi je bil čas za novo operacijo, s katero so se lotili druge anevrizme. Zdi se mi, da je bilo to obdobje še hujše: operacija, okrevanje skoraj od začetka, kot da bi človek po vsem, kar je prestal, po vsem trudu, ki ga je že vložil, spet naredil korak nazaj...In začel znova. Spet negotovost, čakanje. Včasih se sprašujem, kje sem dobila vso moč, ki sem jo nosila v sebi. Zdi se mi, da je odgovor vedno isti: živela sem za ljubezen svojega življenja. Za naju in za bitje, ki sem ga nosila v sebi. Poleg tega so mi vsi stali ob strani, kar pa je pomenilo še največ - stanje se je iz dneva v dan spreminjalo. Na bolje. Vedno znova in znova sem dobivala nazaj tisto, kar sem dajala. Nikoli nisem verjela v najslabše, videla sem samo dobro. V vsaki stvari! In ko sem se prepričala, da če s to mislijo začneš dan in se tega potem držiš - tako tudi bo! In tako mislim še danes. Okrevanje je bilo neverjetno, po dveh mesecih sem svojega najdražjega spet videla sedeti, tokrat na vozičku, zelo velik podvig je bil za pol ure odpeljati se ven, na zrak. Zanj je to sicer predstavljalo hud napor, vendar je tudi sam vedel, da v postelji ne bo več mogel ostajati...Bližal pa se je tudi dan, ko je bil iz KC premeščen na Inštitut za rehabilitacijo.

Tu se je naporna pot rehabilitacije šele dobro začela. Bilo je težko, naporno. Na začetku je bilo težko zdržati pri polovici terapij, a bilo je vedno bolje. Ob vsej spodbudi svojcev, terapevtov in ob svoji močni volji se je moj najdražji počasi začel postavljati na noge in zmogel prehoditi celo nekaj stopnic, dokler ni proti koncu septembra končno prišel domov. Pred odpustom sva preko terapevtov izvedela za skupino Korak, ki je takrat delovala v Kranju kot društvo po poškodbi glave in je nudila dopoldansko varstvo vključno s terapijami, podobnimi kot na Inštitutu za rehabilitacijo. Obiskala sva jih in na srečo so bili pripravljeni sprejeti še enega člana. Njihove prostorske zmožnosti so bile sicer precej omejene, a delovali so v pozitivnem duhu, vsi terapevti so z veseljem pomagali vsem, ki so njihovo pomoč tam potrebovali. Zares, bili so prav prijetna, topla skupina, tako da je moj najdražji v njihovi družbi rad preživel bolj ali manj vse dopoldneve – do letošnjega marca, ko se je vrnil na delovno mesto. Sicer ne na svoje staro mesto reševalca, pa vendar v isto ustanovo, zaenkrat še za skrajšan delovni čas, sčasoma pa se bo mogoče tudi to še spremenilo. Ko si danes prikličem v spomin sliko najdražjega pred vsem tem in jo primerjam s sliko bolnika, ki sem ga v najtežjih trenutkih spodbujala - res je neverjetno, kako bolezen človeka spremeni. Kako iz mladega, zdravega človeka, športnika, v trenutku lahko postaneš odvisen od drugih. Tega se v današnjem svetu, pri tempu, ki ga živimo, vse premalo zavedamo. Žalostno je, kako malo znamo ceniti svoje zdravje, pa kako hitro potem pozabimo, kaj vse smo v takih trenutkih prestali. Včasih je žalostno tudi to, kako se obnašamo do bolnih, do takih, ki so drugačni od nas. Žal človek spremeni svoje mnenje in začne razmišljati o tem šele takrat, ko se sreča s takšno izkušnjo. Takrat so najvažnejši le volja in moč, optimizem in pogum. Tudi zaupanje, konec koncev, saj svoje življenje tako rekoč položimo v roke »tujih« ljudi - zdravnikov, terapevtov.

Osebno jim svoje hvaležnosti nikoli ne bom mogla v celoti izkazati. Ne sodelavcem reševalcem iz ANMP Kranj, ne dr. Knaflju ob sprejemu na IPP, ne zdravnikom in osebju v petem nadstropju KC na oddelku nevrologije in nevrokirurgije, ne terapevtom, ki so potem še tri mesece skrbeli za rehabilitacijo na Inštitutu in nenazadnje pristojnim v Zdravstvenem domu Kranj, da so našli primerno delovno mesto ob vrnitvi na delo in s tem omogočili nadaljnji razvoj in samopotrditev zmožnosti opravljanja dela. Še najmanj pa vsem svojcem, staršem, prijateljem, šefom in sodelavcem ter vsem ostalim, ki so mi takrat, ko mi je bilo najtežje, stali ob strani in me (morda tudi nevede) spodbujali. V skupaj petih mesecih okrevanja v bolnici in na Inštitutu tako ni minil niti dan, ko ne bi obiskala svojega najdražjega. Kljub temu da najinega veselega pričakovanja na začetku nisva ves čas doživljala skupaj, sem se trudila, da ne bi zamudil čisto nič.

Po rehabilitaciji sva preživela še tri tedne v zdravilišču in se domov vrnila pripravljena - na novo življenjsko nalogo, ki naju je čakala sredi decembra. 14. decembra 2005 se nama je namreč rodil najin sonček. Sreča je bila nepopisna. Takrat sem začela upati, da se iz tega sna ne bom nikoli zbudila. Kmalu bo star štiri leta. Kot vsi ti spomini, ki so in bodo ostali v vseh nas, saj so nam kljub težkim trenutkom dali nekaj posebnega: spoznanje, kako veliko je vredno življenje, ki ga lahko spremeni vsak trenutek. Vse skupaj nas je le še bolj povezalo in nam dalo vedeti, kako lepo je imeti ob sebi nekoga, ki ga imaš zares rad. Danes, ko je od tega minilo štiri leta in pol, je za nama veliko napornih trenutkov rehabilitacije, pa tudi lepih spominov in trenutkov. Poleg tega, da smo se preselili v svoje, novo stanovanje, se je naši družini letos junija pridružila še naša najmlajša članica, Majeva sestrica Nika. Naša sreča je popolna, saj je rojena iz – ljubezni.