Iz teme na sonce

Avtor: Samo Žebavec

Marca leta 1994 me je prizadela prva anevrizma oziroma kap. V kliničnem centru so me operirali. Tam sem ležal mesec in pol. Iz kliničnega centra so me odpeljali v Inštitut RS za rehabilitacijo Soča. Tam sem se ponovno naučil hoditi. S pomočjo hodilne palice sem premagoval večje razdalje, naučil pa sem se tudi brati in pisati. V Soči sem bil tri mesece. Nato sem šel v Toplice Laško. 14 dni so me fizioterapevti in delovni terapevti bodrili in učili izvajati različne vaje.

V podjetju Gambit Trade d.o.o. sem zaključil delovno razmerje in se invalidsko upokojil. Zavaroval sem se pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Štiri leta sem nato živel kot rastlina. Potem pa sem se začel hitro popravljati. Dobil sem mesto koordinatorja v bloku, kjer stanujem. Začel sem voziti svoj avto.

Po sedmih letih pa me je ponovno prizadela ista anevrizma. Februarja 2001 so me operirali v kliničnem centru. Tam sem ležal mesec in pol. Na rehabilitacijo sem šel v Toplice Laško. Fizioterapevti in delovni terapevti so me spravili pokonci, hodil sem s pomočjo palice. Štirinajst dni mi je plačal ZZZS, drugih štirinajst dni pa so mi plačali starši. Potem so me odpeljali v Sočo, kjer sem bil na rehabilitaciji tri mesece.

Sedaj se sprehajam ob Ljubljanici s psom Karlom po poti iz Fužin v staro Ljubljano in nazaj. Za hojo ne uporabljam več palice, temveč pasjo vrvico. Imam tudi kolo s pomožnimi kolesi, da bi se vozil naokoli, vendar me je preveč strah, da bi padel.

Vključil sem se v več društev. Enkrat mesečno, prvi četrtek v mesecu, sodelujem s KAPniki (člani Združenja bolnikov s CVB), na Taboru. Drugi torek v mesecu se na Soči dobivamo člani društva Afazija. Občasno gremo na izlete po Sloveniji. Z Laro Slivnik, predsednico ljubljanskega kluba KAPnikov, gorskim reševalcem Tonačem in drugimi gorskimi vodniki ter še nekaj nadobudneži hodimo v hribe. Ob četrtkih hodim na srečanja Društva invalidov Moste-Polje, nasproti BTC-ja. Ob ponedeljkih imam od 10. do 12. ure pevske vaje v prostorih invalidov. Enkrat na mesec gremo na izlet po Sloveniji. Drugo sredo v mesecu se nasproti kliničnega centra dobivamo člani Društva psoriatikov oziroma luskarjev. V kleti imamo delovni prostor. Tam se srečujemo in pogovarjamo o svojih problemih in veselih trenutkih. Dvakrat na leto se odpravimo na izlet po Sloveniji.