Srečanje z gospodom Journetom iz društva Aphasie

Avtor: Jernej Sluga

Nada Žemva, logopedinja, mi je posredovala kontakt od gospoda Jean Dominique Journeta iz Francije, ki ji je sporočil, da avgusta prihaja s skupino ljudi, ki so gibalno omejeni, na tek in kolesarjenje v Slovenijo.

Gospod Jean Dominique Journet je zdravnik in živi v St. Etiennu v Franciji. Leta 1992 je doživel možgansko kap z resnimi posledicami : koma, priklenjenost na posteljo, voziček, afazija.

Po dolgotrajni terapiji je bil znova zmožen hoditi, govoriti, brati in pisati. Vendar ni mogel ponovno delati kot zdravnik, zato se je vključil v nacionalni program Aphasie na vseh ravneh (profesionalni, povezovalni in promocijski). Sedaj je predsednik nacionalne zveze in dela za AIA tudi na mednarodni ravni. Poleg tega je vključen tudi v združenje "Courir pour Guérir" (Ozdraveti s tekom).

Tako so se po nedavnem pobratenju mest Montbrison (blizu St. Etienna) in Sežane v okviru tega združenja lotili pustolovščine, v kateri so si zadali cilj, da bodo skupaj po etapah pretekli in prekolesarili pot med obema mestoma. Glavna ideja projekta je bila, da v čim večji meri poveže zdrave in prizadete ljudi in vzpodbuja medsebojno druženje med udeleženci, prijatelji in sorodniki ter drugimi podporniki na poti. Projekt je bil zelo dobro sprejet tako pri udeležencih kot tudi pri podjetjih, združenjih in lokalnih skupnostih, ki so tako ali drugače nudili svojo podporo.

Po nekaj izmenjanih telefonskih sporočilih z Jeanom sem se odločil, da se jim pridružim in z njimi prekolesarim zadnji del poti od Mirna do Sežane.

S prijateljem sva se iz Ljubljane pripeljala v Miren. Na štart sva zaradi manjšega nesporazuma nekoliko zamudila, a sva jih po nekaj kilometrih z avtom ujela. Srečanje je bilo zelo prijazno, oblekli so me v svoje barve (živo rumena majica, posebej potiskana za to priložnost) in že sem bil na poti z njimi. Dan je bil izjemno vroč in naporen za vožnjo, vendar ob druženju in zabavi človek dobi dodatnih moči. Vse skupaj je potekalo v zelo prijateljskem vzdušju.

V celi skupini, skupaj s spremljevalci, je bilo 25 ljudi. Prišli so s tremi kombiji in nekaj avtomobili. Bili so zelo dobro organizirani; vozila so bila označena in opremljena z opozorilnimi lučmi, na nevarnejših križiščih pa so tudi ustavljali in usmerjali promet. Za varnost je bilo tako poskrbljeno v največji možni meri.

Kolesaril sem v zelo pisani druščini. Dva para sta vozila tandem (kolo za dva), trije pa so imeli posebna kolesa, ki se poganjajo z rokami. Ti trije niso kapisti, so pa gibalno omejeni zaradi drugih poškodb. Poleg nas je kolesarilo še nekaj spremljevalcev. Moj novi prijatelj Jean in še nekaj njegovih kolegov pa so tekli.

Na poti v Sežano smo se ustavili v Dutovljah. Tu so nas na Bunčetovi domačiji pričakali prijazni domačini. Na začetku smo bili počaščeni z nagovori treh lokalnih predsednikov. Med drugim so nam povedali, da njihov kraj slovi po prekrasnem pršutu, a nam ga še pokazati niso upali. Šalo na stran, vzdušje je bilo veselo, pomalicali smo, popili kozarček terana in nadaljevali pot proti Sežani. Veselje in zadovoljstvo ob prihodu na končni cilj je bilo veliko, a tudi utrujenost precejšnja. Tukaj sem se poslovil od svojih novih prijateljev, poln novih vtisov .