Kolesar Nejc

Avtor: Jernej Sluga

19. 01. 1998 me je zadela možganska kap. Po štirih tednih so me prepeljali na Inštitut za Rehabilitacijo invalidov. Zdravniki so naredili, kar je bilo v njihovih močeh, jaz pa nisem mogel niti na invalidski voziček. Po številnih terapijah na inštitutu sem bil že jeseni sposoben za samostojno življenje. V želji, da bi bilo čimprej vse po starem, sem veliko hodil po mestu in okoliških sprehajalnih poteh. Toda hoje sem se naveličal, zato sem že poleti poizkušal s kolesarjenjem.

Imel sem svoje dobro, staro kolo, ki mi je pred kapjo odlično služilo. Zdaj pa to kolo ni bilo več primemo, izgubljal sem ravnotežje in nekajkrat tudi padel. Glavo sem si zaščitil s hokejsko čelado (tudi še iz prejšnjega življenja), vendar sem kmalu sprevidel, da moje kolesarjenje pomeni veliko izzivanje usode (kaj pa je meni treba še tega...). Zato sem začel ta šport opuščati. Toda ves čas sem si želel, da bi poiskal neko rešitev in bi se lahko spet spravil na kolo. Prosil sem serviserja, da je mojemu staremu kolesu na desno, zadnje kolo dodal še eno manjše kolo. Počutil sem se veliko bolj varnega, vendar se padcem še vedno nisem mogel izogniti. Tako sem si izbil kolesarjenje iz glave in naslednja 4 leta sem veliko hodil in se še več vozil z avtomobilom.

Po 4 letih sem se zopet začel ukvarjati z mislijo na kolesarjenje in serviser je iz mojega dvokolesa napravil nekakšno trokolo. Moje novo vozilo pa spet ni hotelo ubogati in celo otroci (sicer športniki) so se z njim zapeljali v najbližji grm. Premišljeval sem, kako naj izboljšam svoj izum in naslednje leto sem prosil serviserja Pavleta Kovača, da mi je napravil povsem novo kolo s pomožnimi kolesi. Mojim omejenim sposobnostim je prilagodil tudi nov okvir kolesa, ki omogoča lažji vstop in sestop s kolesa. To kolo je zdaj primerno, kljub temu, da sem po desni strani gibalno omejen (desna noga mi sicer dobro služi, medtem, ko roke ne čutim). Padel nisem več. Na kolesu se počutim dokaj varnega, občasno najdem kakšno malenkost, ki jo je še treba izboljšati. Na srečo me serviser posluša in ugodi vsem mojim prošnjam.

Letos jeseni sem se odpravil tudi na daljše kolesarske izlete. Nanavedem nekaj smeri:

  • Ukanc - BohinjskaBistrica - Ukanc (22 km)
  • Ljubljana - Vrhnika - Ljubljana (44 km)
  • Goričane - Žabnica - Goričane (20 km)
  • Dolenja vas - Cerkniško jezero (delno) - Dolenja vas (18 km)
  • Koper - Strunjan - Koper (20 km)
  • Ljubljana - Podpeč - Brezovica - Ljubljana (25 km)
  • Jeruzalem - Ormož - Vinski vrh - Jeruzalem (35 km)
  • Lendava - Turnišče - Dobrovnik - Lendava (40 km)

Po daljših kolesarjenjih sem seveda zelo utrujen, vendar se počutim odlično. Od zgodnjega otroštva pa do kapi sem se redno ukvarjal s športom in vsa ta leta sem pogrešal rekreacijo. Počasna hoja ne more nadomestiti tovrstnih fizičnih aktivnosti. Med kolesarjenjem sem si redno meril frekvenco srčnega utripa. . Ob hujših vzponih je pulz sicer presegel 130 utripov/min, toda v normalnih razmerah je frekvenca ostala pod to mejo. O svoji aktivnosti sem se posvetoval tudi s specialistom, nevrologom dr. Antonom Gradom. Dr. Gradje navdušen nadmojo aktivnostjo in mi je za kolesarske dosežke najprej čestital. Pravi, da je porast srčne frekvence med naporom normalen pojav, če se le-ta ob tekočem kolesarjenju povrne na normalno raven. Vse to zgolj dokazuje mojo dobro fizično kondicijo. Spodbuja me k nadaljevanju aktivnega življenja, ki ne vpliva dobro samo na fizične sposobnosti, temveč tudi na razpoloženje in odpira nam invalidom nove razsežnosti življenja. Tudi sam vse bolj ugotavljam, da je zanas kapiste pnmerno vse tisto, kar si zares želimo, še zlasti, če se tudi sami potrudimo, da svoje cilje uresničimo.