Smučanje v Dolomitih

Avtor: Loredana Sever

Zima je čas smučarskih užitkov in rekreacije na snegu. Nič posebnega boste rekli.

Pa je. Če smučajo »kapisti« je to prav posebna reč. Osem se nas je odločilo, da v skadu s sprejetim programom sekcije za šport, preizkusimo svoje sposobnosti na snegu. Toda preden smo se lahko predali užitkom na snegu je bilo potrebno opraviti temeljit zdravniški pregled. Preverjali so naše kardiovaskularne sposobnosti pri obremenitvi organizma. Po domače povedano, kako naše telo prenaša fizični napor. Vsi kandidati smo uspešno prestali testiranje in pridobili zeleno luč za načrtovane aktivnosti.

Pet najpogumnejših se je spustilo po belih strminah in moram priznati, da so prav elegantno vijugali po sicer nezahtevnem smučišču, a kljub temu preizkušali svoje, po bolezni, novo pridobljene telesne spretnosti. Prava terapija za dušo in telo. Ostali smo se podali na dobrodejen sprehod po zasneženi pokrajini in uživali v čudovitem vremenu. Vreme nam je bilo naklonjeno, čudovito sonce vse dni.

Najlepši del izleta je sledil naslednji dan in sicer vzpon z nihalko na Marmolado, približno 3300 m visok najvišji vrh Dolomitov. Občutek je bil čudovit, krasno vreme in še bolj krasen razgled na okoliške vzpetine in gore. Za smučarje pravi raj, saj se smučišča razprostirajo vse od vrha pa prav do doline in to v več smereh. Za sedaj za nas še prezahtevni tereni, toda, morda, v prihodnje z več vadbe in kondicije dosegljivi tudi kapistom.

Zatorej le pogumno naprej, tudi življenje po možganski kapi je lahko kvalitetno in polno lepih doživetij.

Toda smučarski užitki niso bili edino lepo doživetje s tega izleta. V času našega druženja, sta dva člana praznovala rojstni dan. In sicer najstarejši in najmlajša iz družbe. Pripravili smo jima malo presenečenje. Punce smo se odtihotapile od družbe in šle v nakup daril. Majhne pozornosti, toda iz srca.

Glavno presenečenje pa je prišlo kasneje, kar je presenetilo tudi večino nas iz družbe. . Zvečer pri večerji v restavraciji so se nenadoma ugasnile luči in natakar je prinesel k mizi torto s prižganimi svečami, spontano smo zapeli saj veste tisto znano "vse najboljše za te..." Punce smo od ganjenosti spustile solzico. Bilo je res prisrčno.

Tudi to je namen takih druženj, da se skupaj, kljub kruti usodi, ki nas je zaznamovala poveselimo in preživimo skupaj čim več lepih uric.