Nedeljskenovice junij 19

Primož Kališnik

Vsi so mislili, da bo rastlina, a se je uprl usodi, zdravnikom, bogu in kar je takih kolegov in bog si vedi še čemu in se sčasoma postavil na noge. Ena noga mu karo služi, druga bolj tako, ena roka je super, druga pa se je odločila za spanje za vedno. Zdržal je, nekdanji vrhunski hokejist, kandidat za državno reprezentanco, stroj za gole, diplomirani inženir, soustanovitelj danes vrhunskega hajteh podjetja.

Pred leti mi je dal rumeno majico z napisom Ekipa da te kap. Brez vejice. Ves čas jo tovorim s seboj, ne glede na moje selitve, če sem poročen, ločen ali tik pred razpadom trenutne zveze. Majica, ki je ne smem izgubiti.

Vedno, par dni pred Franjo, me opomni »pa da ne boš majice pozabu!« Drekač. Potem jo iščem in vedno čudežno najdem.

Šolsko-družinsko Franjo sva vozila v pripeki, vetru, dežju, sploh ni bio variante, da je ne bi.

Kapisti so ljudje, ki jih je kap. Nejc je kapist, ki je na letošno Franjo spravil še sedem kapistov.

Ker nikoli ne vem, kako se v resnici obnašati, sva v prid sožitju razvila posebno dvojino v humorju: letos je bilo je tako vroče, da te kap, pa sem mu dajal, in da bo moral natisniti več majic.

Svojo četo je imel postrojeno v senci. Pred začetkom je nenadoma pogrešil članico ekipe. Nisva je našla, debelo sva zamudila štart. Ko sva želela na progo, so bili tam že otroci na poganjalčkih. Po stranskih luknjah sva uspela priti na Šmartinko. Ni bila več zaprta, promet je tekel. Šla sva po kolesarski stezi, za drugimi, z vsaj vsaj petnajst minut zamude.

Nenadoma se je njegovo kolo grdo zaustavilo. Okvara nečesa okoli menjalnika. Dobri prijatelj Veso, od časopisa, ki ga berete, je slučajno prikolesaril mimo, fino obvezan okoli glave, kot bi prišel s Solunske fronte. Dva dni nazaj so mu odstranili, kot smo mu rekli, male možgane, ker velikih itak nima. Lepotna operacija na glavi, ki ga žal ni naredila nič lepšega, a prijatelj Bartenjev ga je dobro zrezal in pokrpal nazaj, tako se zdaj diči z podobo zadrge na zatilju. Džabe tatu. Dobri Veso je hotel pomagati in me je z majhnim izvijačem nemudoma lepo zaklal v prst. Kri se je odločila, da gre na svoje.

Bilo je super. Sonce sije, vetra ni, Nejc poklapan stoji ob cesti, ki si je vsako leto tako želi, sam popravljam nekaj, za kar nisem vedel, kaj sploh je. Veso se je trudil, a ker je bil post operativen, zaman.

Konec je. Nejc je sedel v kolo in vozeč na svojem biciklu sem ga porival nazaj v BTC. »Greva k Bauerju popravit kolo«.

Povedal sem mu, da v soboto popoldne nihče na svetu ne popravlja koles.

»Greva.«

Čudež je tistega dne domoval v BTC in pri Bauerju sta bila dva mehanika. Zaupala sta nama velike papagajke, ne prav rada, sem le ves bil šmirast in malo okrvavljen.

Začel sem popravljati. Kri je tekla in še nič ne vidim brez špeglov. Pojma nisem imel, za kaj gre. In res na lulčka mi je šlo.

Stal je ob strani in me gledal. Malo mi je postalo nerodno, pišuka, človek se tri desetletja jebe, jaz pa se ne potrudim razumeti odvitja dveh vijakov. Res sem idiot. Popravilo se je vršilo na centimertu prostora, delovni prostor je bil lepo označen z mojo lastno rdečo... Matica je dvajsetkrat padla, imbus je zdrsaval, slednjič sem vse zavil.

In sva šla. Iz Btc sva štartala uro in petnajst minut za drugimi.

»Presenetil si me, da si tole popravil, ne bi si mislil, da znaš.«

Nejc, sem mu rekel, morda ne veš, a v nekaterih krogih prav slovim po teh znanjih.

Zarežala sva s kot dva kretena, vroča laž je padla v soparen dan, in sva se podala kar na glavno cesto.

Pejt h kraju, desno, ne vozi poredi ceste. A ja, je rekel in namenoma zavil na sredino. Razumel sem poanto. "Zavij še bolj levo, na nasprotni pas." Zarežal se je in se vrnil na desno.

Uspela sva priti skoraj do šentjakobskih semaforjev, ko sva se morala umakniti vračajočim se.

Počasi so se nakapali vsi njegovi kapisati, magičnih sedem. Vsi so zvozili.

Obrnila sva, spet sva ostala sama. "A ni fino," sem rekel, "ker ni nobenih ljudi. Če bi bila gužva, bi bilo vroče." Smeh okoli glave in naprej.

Sekcija za žur in šport za ljudi cerebralno vaskularno boleznijo je še enkrat zmagala. Franja Badovinec bi jih objela.