»Prva« Smuka

Avtor: Jan Šilec, Ljubljana

Konec januarja me je po dolgem času klical Nejc in me povprašal, če sem pripravljen sodelovati pri snemanju dokumentarnega filma v produkciji RTV-ja o možganski kapi. Seveda sem mu odgovoril pritrdilno, predvsem zato, ker RTV SLO kot medijsko hišo še najbolj spoštujem pri nas, in tudi zato, ker se na vsakem koraku srečujem s pomanjkanjem znanja in zavedanja ljudi o tej precej zahrbtni bolezni, ki udari nenadoma, ponavadi pusti kar precej posledic, nemalokrat pa je lahko celo usodna.

Ampak v tem zapisu ne bom izobraževal ljudi o možganski kapi, marveč o super izkušnji, ki sem jo doživel s prijatelji in čudovitimi ljudmi, ki nam je pot prekrižala ta bolezen. Gre namreč za druščino krasnih posameznikov, ki so v svojih odnosih izredno pristni, z njimi pa se lahko sproščeno pogovarjam o čemerkoli in se tudi pohecam o sami kapi, pa ne bo nihče zaradi tega užaljen – to mi kot invalidu zelo veliko pomeni, saj menim, da je veliko lažje prebroditi kakršnokoli krizo z nasmeškom na obrazu kot pa s solzami v očeh in smiljenjem samemu sebi.

Kakorkoli, sledil je sestanek z novinarko in režiserko dokumentarnega filma, ki sta mi potrdili tudi Nejčeve besede, saj mu ob tistem prvem klicu še nisem povsem verjel – smučal bom!

Na smuči nisem stopil že vse od svojega "dopustovanja" na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana, zato sem precej rezervirano privolil v to zimsko ekspedicijo. Nejc me je prišel iskat do mojega bloka v Ljubljani, nato sva pobrala še Zlatko in Mišo ter jima kot prava kavalirja pomagala naložiti opremo v avto, zatem pa smo se odpeljali do Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta – Soča, kjer smo bili dogovorjeni s snemalno ekipo, da nam v avto namestijo kamero, nato pa se skupaj odpravimo proti Kranjski Gori.

Že sama vožnja s tremi "kapniki" je bila zelo zabavna, vso pot smo se smejali, si pripovedovali zgodbe, vice, peli pesmi … skratka, že na samem začetku sem vedel, da bo super dan!

Po dobri uri smo prispeli na "kraj zločina" – krasno vreme, polno smučišče, parkirni prostor pa smo dobili direktno na startu samem – sreča spremlja hrabre, ali kako že gre. ☺

Dobili smo okvirna navodila s strani televizijske ekipe, Nejcu, našemu "inštruktorju smučanja za kapnike", so namestili kamero na čelado, zame pa smo morali celo na izposojo smučarske opreme – Nejčeve rezervne smuči so bile namreč premajhne in moji veliki smučarski čevlji so rabili drugo podvozje.

In tako sem po dolgem času spet stal na smučeh – ne dá se opisati občutkov, ki so me prevzemali – smučanje je bilo (poleg košarke) namreč od nekdaj moj najljubši šport. In zdaj sem stal ob vznožju smučišča, v popolni smučarski opremi in prejemal še zadnja navodila od našega staroste Nejca.

Poskusil sem se malce pognati in je šlo – vse do hiške na začetku Mojce. Tam sem z nekaj strahu v glasu dejal žičničarju, naj mi pomaga, če bo videl, da me kaj muči, saj sem kar naenkrat zopet začetnik smučanja. Pridržal mi je krožnik, vrvica se je napela in že sem bil na poti na vrh hriba. Tudi na vrhu sem brez težav razjahal in se zapeljal na stran k Nejcu.

Potem pa je sledil malce smešnejši del – kljub podrobnim navodilom, naj se skoncentriram samo na desno nogo, jo ves čas pritiskam ob podlago, naj me ne bo strah …, je bilo vse prej kot enostavno. Naravnost je šlo gladko, potem pa je prišel konec proge in potrebno je bilo zaviti. V rahli paniki pred neznanim, ko nikakor nisem imel ideje, kako izpeljati ovinek, sem se preprosto vrgel na tla, se obrnil, nato pa počakal Nejca, da mi je prišel pomagat nazaj na noge. Ker nama tudi skupaj ni uspelo, se je do naju pripeljal neki učitelj smučanja in me z izpiljeno tehniko vstajanja postavil nazaj na noge.

In že sem oddrvel na drugo stran smučišča. Tam pa se je ponovil scenarij prvega zavoja – malo panike, nemoč in čof na "tazadnjo". Pa spet obrat in čakanje na naslednjega učitelja smučanja, da mi je ponovno pomagal na noge. Tako sem prevozil nekaj širin smučišča, nato pa popolnoma izmučen obsedel, snel smuči in odkorakal do konca proge.

Pa vendar – bil sem presrečen, predvsem pa zelo hvaležen RTV SLO, Nejcu in ostali ekipi, da so me ponovno spravili na smuči, saj je bilo smučanje ena redkih stvari, ki se jih po kapi še nisem lotil.

Poskusil sem in to šteje največ! Med samim poskusom pa sem videl, katere stvari moram še izboljšati, da moram natrenirati nogo, ravnotežje, predvsem pa nikoli obupati.

Ostali so odsmučali še nekaj rund, nato smo dali še izjave za televizijo, za tem pa smo se odpravili v bližnjo picerijo na kosilo po napornem, a krasnem dnevu, polnem novih doživetij, spoznanj, predvsem pa dobre volje in veselja v družbi izjemnih posameznikov, ki me iz dneva v dan navdihujejo.

Zato hvala še enkrat celotni ekipi in se vidimo naslednjo sezono, ko pridem pripravljen na pravo smuko!