Odbojka sede, stolpnice in čaj

Avtor: Jernej Sluga

Slovenska reprezentanca v odbojki sede se je letos v času prvomajskih praznikov, od 26. aprila do 2. maja, udeležila prijateljskega tekmovanja s kitajsko reprezentanco v Šanghaju. Vodja odprave je bil Branko Mihorko, vodja slovenske državne reprezentance v odbojki sede, ki me je prijazno povabil zraven. Skupaj z devetnajstimi sopotniki, med njimi poleg vodje še šest reprezentantk, trener in podporna ekipa, sem se udeležil potovanja.

Potovali smo iz Zagreba, preko dubajskega letališča, v Šanghaj. Po napornem letu smo popoldne prispeli v Šanghaj, kjer smo si privoščili le večerjo i

Naslednjega dne je odbojkarice čakalo tekmovanje. To je potekalo v državni kitajski bazi za odbojko, kar je ogromen športni kompleks, namenjen invalidskim športnikom. Dopoldne so opravile trening skupaj s kitajskimi reprezentantkami, popoldne pa je sledilo tekmovanje. Kitajska reprezentanca v odbojki sede je ena najboljših na svetu, zato jim Slovenke niso bile kos, so pa se dobro upirale izvrstnim nasprotnicam.

Dan po tekmovanju je bil namenjen ogledu mesta. Šanghaj je na nas naredil vtis predvsem zaradi svoje velikosti. Je drugo največje mesto na svetu, v njem pa živi 24 milijonov ljudi (v Pekingu, za primerjavo, jih je 20 milijonov), pri tem pa ima mesto le enega župana. V centru mesta, kamor smo se najprej napotili, smo se znašli med samimi sodobnimi stolpnicami. Presenetila nas je tudi izjemna čistoča v mestu (proti našim pričakovanjem v zvezi s Kitajsko), drugo prijetno presenečenje pa so bile rože, ki so zasejane vsepovsod po mestu. Opazili smo tudi izredno veliko število kolesarjev, ki imajo tudi svoj vozni pas, lahko bi rekli kar svojo cesto, našo pozornost pa je zbudil tudi sistem izposoje koles, ki poteka s preprostim logiranjem preko mobilne aplikacije. Zanimivo pri Šanghaju pa je tudi to, da imajo načrt, kako bo mesto izgledalo v prihodnosti, in sicer za kar 70 let vnaprej.

Poleg mestne prometne infrastrukture, kjer imajo kolesarji, kot že rečeno, svojo cesto, nas je presenetila tudi avtocesta, ki je zaradi je zaradi gostega prometa s pomočjo viaduktov speljana v več nivojih. Takšni »prepleti cest« so tudi prava paša za oči.

Ogledali smo si nekatere znamenitosti, med njimi nas je najbolj prevzel stolp Vzhodni biser, tretje najvišja stavba na Kitajskem, visoka 468 metrov. Povzpeli smo se na vrh, od tam pa smo iz značilne okrogle kabine s steklenimi panoramskimi stenami opazovali na videz neskončno mesto, ki se je razprostiralo pod nami.

Zadnji dan na Kitajskem smo šli v Hangzhou, 9-milijonsko mesto v bližini, vsaj za kitajske razmere, Šanghaja. Tam se nahaja športni vadbeni center, ki deluje v okviru kitajske zveze za športnike invalide ter sodi med najpomembnejše paraolimpijske športne centre v Aziji. Poleg športnih objektov smo si ogledali tudi stari del mesta, kjer smo si za pravo kitajsko vzdušje privoščili tudi skodelico čaja v eni najstarejših čajnic v mestu.

Zelo sem vesel, da sem imel priložnost ogledati si Kitajsko. Zato bi se rad zahvalil vodji reprezentance, Branku Mihorku, da me je zvabil zraven na potovanje.