Smučanje po možganski kapi

Avtor: Jernej Sluga

Še nisem dopolnil 39 let, ko me je zadela bolezen, za katero sem vedno mislil, da se lahko zgodi samo drugim – predvsem starejšim, lenim, debelim ljudem...Sam sem se redno ukvarjal s športom, treniral sem hokej, igral tenis, vsak prosti zimski dan sem izkoristil za smučanje. Kap je udarila kot strela z jasnega - brez opozorilnih znakov. Tistega 19. januarja 1998 se je moje življenje obrnilo na glavo, tudi zdravniške napovedi niso bile prav nič spodbudne. Po nekaj mesecih rehabilitacije sem se postavil na noge in ponovno shodil brez vseh pripomočkov. Na šport, ki je bil v prejšnjem življenju del mojega vsakdana, sem moral seveda pozabiti. Navsezadnje mi je veliko pomenilo že to, da lahko sam skrbim zase, da lahko grem, kamor hočem. Moja nova rekreacija so postali dolgi sprehodi, prehodil sem tudi po 10 km dnevno. Z boleznijo in njenimi posledicami sem se sprijaznil, prigovarjal sem si, da mi pravzaprav nič ne manjka. Tako sem lahko slepil samega sebe, dokler ni zapadel sneg. Smučanje je bilo takoj za hokejem moj najljubši šport, tudi zadnji dan »prejšnjega življenja« sem z družino preživel na smučišču. V študentskih letih sem postal član SK Novinar, opravil vaditeljski izpit in se nekajkrat preizkusil tudi v poučevanju. Klubskih izobraževanj in seminarjev sem se rad udeleževal.

Minili sta že dve zimi in in nekaj v meni je začelo kljuvati: »Kaj pa smučanje? Ali bom lahko še kdaj stopil na smučke in se spustil po beli strmini? « Ko se v človeku mojega kova začnejo porajati takšne misli, ne preteče dosti časa do dejanja. Nekaj časa sem se samo sprehajal ob smučišču in zbiral pogum. Že sam začetek je bil težji kot sem pričakoval. Ko sem s pomočjo vseh družinskih članov uspel spraviti desno nogo v smučarski čevelj, sem bil že preveč utrujen za nadaljevanje akcije. Sledilo je postavljanje v smučarsko držo in to začetno poziranje se je nadaljevalo celo sezono. Šele po dveh letih sem se opogumil in se z otroško vlečnico povzpel na vrh griča. Položni grič je bil pretežak zalogaj – od treh spustov sta se kar dva končala s padcem.

Pa nisem obupal, naslednjo zimo sem se brezhibno opremljen zopet pojavil sredi otroškega živ-žava. Svojim omejenim sposobnostim sem moral namreč prilagoditi tudi opremo – smučarske čevlje, smuči, palico...Tudi glede nove tehnike smučanja sem se posvetoval s strokovnjaki. V praksi je seveda moj smučarski stil izpadel povsem drugače, prislužil sem si precej posmehljivih otroških pogledov. Pa mi ni bilo mar, celo uspelo mi je! Sam sem šel na vlečnico in se spustil brez padca po komaj zaznavni strmini. Že prvi dan sem vajo ponovil še nekajkrat in bil sem srečen. Po petih letih lahko spet smučam!

Ker po naravi nisem skromen človek, so za moj podvig v naslednjih dneh izvedeli tudi prijatelji in znanci. Mnogi so se veselili z menoj in mi takoj ponudili pomoč pri nadaljnih podvigih. Roman Šturm, ki mu dolgujem posebno zahvalo za ves trud, se je izkazal tudi kot učitelj za »smučarja s posebnimi potrebami«.

Razumevanje in pomoč prijateljev me spodbujata, da poskušam vsako zimo več, da se kot otrok veselim prvega snega. Med kapisti sem tako postal pionir smučanja in marsikomu pokazal, da za nas kapiste zima ni več samo čas posedanja in žalostnih misli. Sestavili smo ekipo in letos smo se že tretjič odpeljali v Kranjsko goro in se skupaj trudili z vlečnico in hribom. Upam, da bodo tovrstna druženja postala tradicionalna in, da bomo v svoje vrste pritegnili še koga, ki podobno razmišlja, ki bi rad...