Teden brez pravil

Avtorica: Saša Kenda

Sekcija za šport in žur si iz leta v leto postavlja nove cilje. Vsako leto smo bolj povezani med seboj in močnejši, ker se ne razlikujemo, ali pa nam je usoda nepričakovano prepletla poti. Govori se lahko tako ali drugače, usoda nas je združila v dobre, zelo dobre prijatelje.

S kombijem, v lasti Nereda, smo se 22. maja odpeljali novim dogodivščinam naproti. Odpravo na Kosovo je spet organiziral naš Nejc. Zavedala sem se, da bo pot dolga in naporna, kljub temu pa sem se potovanja izjemno veselila. Iz Ljubljane nas je naša šoferka Sabina peljala mimo Beograda, Prokuplja v Kosovsko Mitrovico. Obiskali smo dom našega kolega Naserja, kjer živijo njegovi starši. Obljubili smo jim, da se vrnemo naslednji dan. Ko smo prispeli v hotel Palas v Kosovski Mitrovici, smo se po namestitvi, malo utrujeni, a še vedno dobre volje, usedli v restavraciji k večerji.

Rečeno-storjeno, smo naslednji dan obiskali Naserjeve starše. Oče govori hrvaško, zato smo se lahko pogovarjali in se seznanjali z življenjem na Kosovu, navadami, hrani in o tem in onem. Kateri materi se ne bi zarosilo oko ob slovesu sina. Zato se je tudi njej. Naser nas je peljal v Prekaz kjer je pokopan Adem Jashari (ustanovitelj osvobodilne vojske Kosova) in še 58 družinskih članov. Po njem se imenujejo nogometni stadion, gledališče in letališče. Za ogledom spomenika smo obiskali narodni park Grmija, ki se nahaja v vzhodnem delu kosovske doline. Pot pod noge in prišli smo do hotela Sara v Prištini. Dogovorili smo se, da si ogledamo mesto. Mesto je veliko in čisto, ljudje pa zelo prijazni. Spremljale so nas deževne kapljice in Nejčev prijatelj, ki nas je vodil. Pregovor pravi, kdor prvi pride, prvi melje. Takšen je način vožnje v mestu. Avtomobili švigajo po dolgem in počez, brez upoštevanja semaforjev in prometnih znakov. Lahko rečem samo pohvalo šoferjem, da obvladujejo tak način vožnje. Po celo dnevnem potepanju nas je čakala samo še večerja in postelja.

Naslednji dan smo se dobre volje odpeljali v nevrološko kliniko v Prištini, oblečeni v majice z napisi, ki nam jih je priskrbel naš Nejc. Tu nas je sprejel predstojnik nevrokirurg Prof. Dr. Arsim A. Morina. Dr. Morina je opravil specializacijo v Ljubljani, zato mu slovenščina ni tuja. Bolnica je velika in lepa. Spomnila sem se na beograjsko, ki smo jo obiskali pred leti in moram reči, da je bila beograjska slabša. Kot v vseh bolnišnicah so tudi tu otroci ločeni. Med kosovsko vojno je bilo veliko poškodb na glavah, še zlasti otrok. Doktor je povedal, da zdravila lahko kupijo starši drugje in jih prinesejo v bolnico. Dobrodošla je tudi vsakršna pomoč svojcev, saj je cca 50% invalidov. Vaskularni oddelek je prav tako ločen, v isti etaži je tudi oddelek diabetikov. S fotografskim posnetkom smo ovekovečili naš obisk in se poslovili.

Ogledali smo si tudi staro mesto v Prizrenu. To je mesto z ozkimi in vijugastimi ulicami. Nad mestom na hribu leži utrdba, ki je služila kot obramba pred napadi sovražnikov. Zelo obiskan je samostan Svetega nadangela. Ogledali smo si muzej Prizrenska liga. V tem muzeju je bila ustanovljena albanska politična organizacija, ki se je zavzemala, da bi zaščitila albanske interese. Tu so razstavljene stare umetniške slike in narodne noše.

Četrti dan naše turneje smo odjadrali v Albanijo. Žal nas je ves čas spremljalo slabo vreme in ni bilo sončnih žarkov. S trajektom smo se po Valboni, ki je dolga 36 km, vozili kar dve uri, ob tem pa skozi okno ogledovali pokrajino. Bilo je kot v kavbojskih filmih. Skalovje se je podajalo v reko, reka pa v obalo. Tu in tam je bilo opaziti stezo, kjer domačini prinesejo čoln k vodi. Hiške so med seboj zelo oddaljene, preminuli svojci pa so pokopani kar ob hiši. Pomislila sem, da bi bilo lepo, če bi posijalo sonce. Nič ne de, vsega res ne moremo imeti. Imamo drug drugega in to je največ. Ta dan smo skupaj praznovali srečanje z Abrahamom naše kapistke Miše in se utaborili v hotelu Red Bricks v Albaniji.

Peti dan - ne bi bili mi, če ne bi pokukali v Črno goro na kavo. Radovednost nas je peljala na plažo Ada Bojana, vendar smo bili edini obiskovalci, kajti bilo je prehladno za poležavanje na soncu. Spet so na vrsti ribe za obed. Ni mi bilo žal, saj so se v restavraciji izredno potrudili in nas lepo postregli.

Pot nas je v nadalje peljala do Makarske, soncu in morju naproti. Šal in smeha nam ni zmanjkalo. Naša Ana pa je imela zobobol, zato je morala obiskati zobozdravnika. Po vseh dneh potovanja je končno posijalo sonce. Ženske smo šle po svoje v life, zavedajoč se da fantje brez nas ne bodo odšli. Sprehajale smo se po tržnici, gledale izložbe in kupovale. Zadnji dan pa še pot do Ljubljane in nato vsak na svoje. V večernih urah smo srečno prispeli do končne postaje na lokaciji Nereda. Žal smo se morali posloviti z željo, da se kmalu spet srečamo.

Človek lahko izbira med životarjenjem ali potovanjem naprej. Mi smo izbrali, da gremo naprej.

Vesela in ponosna sem, da sem del Vaše skupine.

Hvala Vam prijatelji brez meja!

Maj 2017