Potovanje iz teme v svetlobo dežele Kanaan, Topolšice

Avtor: Boris Juh

In na začetku je bila zemlja in nebo in nad človeka sta se v hipu razprostrli pustinja in tema in z mrakom napolnili njegove ude in potemnili moč njegovega uma. A duh v človeku je zaklical v stiski: fiat lux – bodi svetloba, in vseh osem ljudi, fantov in deklet, je začelo potovati proti soncu, potovali so skozi puščave, žejni prejšnje podobe, in skozi goščave, boreč se s pošastmi, ki so uklenjale in hromile moč mišičja, gibljivost udov, dar govora. A moč volje in neupogljivost duha sta zmagovali vedno bolj, dokler niso dosegli obrežja jezera, kjer jih je objel vzhod sonca, in videli v nakodrani površini jezera varljivo zarisano nekdanjo podobo, bila je podoba upanja, šli naprej iz hrumeče sužnosti, iskali deželo, kjer bodo polno zaživeli, deželo hrepenenja, zahodno od Jordana, obljubljeno deželo Kanaan – Topolšico.

Šli so na goro Smrekovec, obiskali Golte, hodili in hodili, bili v Mozirskem raju, videli čarobne pokrajine svoje dežele, ki jim je božala dušo. Je to vse, kar so hoteli najti? Je to že dežela Kanaan, kjer bo duh presvetlil njihovo bolečino in izrekel odrešujočo besedo: »Vstani in pojdi! « Videli so vse, kar so mogli videti, tudi iskali so mnogo, komaj kaj našli, a čutili na poti, da so sami, sami stvarniki vsega, kar so dosegli, in da je dopolnitev njihove usode v njih.

Bivanje in doživetje Topolšice nista bili odrešitev naših tegob, ki bodo še vedno z nami, temveč potrditev, da smo obljubljena dežela Kanaan mi, mi smo Izraelci, ki moramo osmisliti naš Kanaan v večnem begu iz suženjstva teme, mrtvouda k čudežu, ki smo ga na poti v Kanaan že dosegli s svojim bojem, iskanjem, vero vase, v sočloveka, vero, da Kanaan je, da smo Kanaan mi.

Da besede ne bodo sejanje v veter, vam bom predstavil nekaj Izraelcev, ki so doživeli čudež na poti v Kanaan:

Marta (desni hendikep), črnolaska, blage nravi, prej tiha, a kaj se skriva v globini zemlje, pove njena dovršena hoja, govori o tem, kaj dela je bilo vloženega v tako preprosto dejstvo, kot je korak. Bog ga je oblikoval v nekaj milijonih let – Marta noče biti enaka Bogu, vendar lepo hodi. Čeprav se boji, zmore voziti dvokolo, kar je stvar poguma in neverjetne obnove. Skoraj enakovredno uporablja obe roki, zato ji tudi avtomobil ne predstvlja ovire. Varno vozi dolge razdalje. Doma postori kratkomalo vse, družini v oporo (dva otroka), doživela hud življenjski udarec in postala vdova, vse to je potrebno, da vstopiš v to dolino žalosti in zmoreš početi čudeže, kot jih počne Marta, ob tem celo lepo zapoje in zapleše, lahko se povzpne na vrh gore, od tam v daljavi vidi obljubljeno deželo Kanaan in nam zakliče: »Pridite! «

Zlatka (levi hendikep). Njena osnovna vrlina je radovednost. Venomer opreza za novimi spoznanji, ki lahko prinesejo v poškodovano telo nov kamenček za dopolnitev razbitega mozaika, skratka ustvarjalna, miselno gibka, dežurna novinarka sekcije za Šport in žur v našem glasilu Kapnik. Izoblikovala je zelo enakomerno ženstveno hojo, moškim pogledom všečno. Lepo poje, veselo dekle, če se razjezi, zelo lepo zapleše. Veliko raziskuje v smeri sprostitve mišičja, živčevja z vzhodnimi tehnikami, kar je za naša zavozlana telesa prepotrebno. Vozi dvokolo (neprirejeno), sposobna dolgih sprehodov, je nenavadno živa sogovornica in lucidna na polju naših kapniških vprašanj. Čuteča, razmišljajoča oseba, kar kaže na presežek (čudež) na njeni poti v Kanaan.

Miša (desni hendikep), iznajdljiva pri hoji, ki jo je izoblikovala v gibanje posebne elegance in ljubkosti, na štiriciklu je suverena, z ravnotežjem nima težav, govori jasno in povsem sproščeno, čeprav je morala prekopati kamnolom skal, da je ponovno našla besedo in govor, močna punca. Če jo desna roka ne uboga pri rezanju zrezka, vstane in ga stoje prekolje z mesarico kot Krpanka. Sproščena sogovornica in družabnica. Razdalje pri hoji naravnost obožuje, Triglav ji bo za malo malico. Bravo!

Jernej (desni hendikep), fant močne volje in nepopustljivosti, poln inovativnosti. Po opustošenju od kapi izoblikoval telo v dovolj poslušen instrument, kateremu ne pusti mirovanja, ker ve, da je v čakanju agonija nazadovanja, zato stavi vse na Heraklitov izrek: »Kadar stopim v reko, nikoli ne stopim v isto vodo. « Zato je vsak dan nov dan, nov izziv.

Zasnoval je skupaj s Pavletom Kovačem iz Vrhnike prirejeno kolo štiricikel, s katerim lahko kapniki varno uživamo v vožnji. Brez njegovega socialnega čuta se mnogo stvari ne bi zgodilo. Je pravi spiritus agens in movens sekcije za Šport in žur in se za vsakogar nesebično razdaja. Popolnoma obvlada prirejeno kolo, v hoji gotov. Govor iz točke nič usposobil do jasnega sporazumevanja. Računalnik je njegov drugi jaz. Ustvaril je množico velikih in malih čudežev. Lahko bi bil prerok v Kanaanu.

Cesar(ost) Franc (desni hendikep). Brez Franca in njegovega humorja, si ni mogoče zamišljati družbe nas kengurujčkov (vsak po svoje skakljamo v svet – smešna druščina). Brez Francovega Muja, Hasa in Fate bi bilo veliko bolj pusto v naši druščini. Tudi Franc je zmogel presežek nad seboj. Je povsem samostojen v hoji, mojstrsko obvlada stopnice navzdol, kar ni od muh, v bazenu mi je razkazal odlično plavanje nad in pod vodo, še vedno vojak od nog do glave. Pri plesu vrti mladenke kot za šalo, pravi mačo. Vožnja z avtom še tako daleč zanj ni vprašanje. Prirejeno kolo je osvojil v petih minutah. Doma opravi vse potrebno. Lahko rečemo, da je to Čudež iz Mozirja. Zadnji čas je v bolnici in ne pusti, da bi ga Haso operiral, čeprav Mujo zatrjuje, da je lahko brez skrbi, saj bo Fata ob njem.

Andrej (desni hendikep). Gledati Andreja, kako iz neštetih niti zavozlanega telesa vleče spretno kot pajek natančno tisto nit, ki gluho telo spremeni v ubogljiv organizem, ki je poslušen Andreju kot marioneta animatorju. Andrej nas vedno preseneča s spretnostjo in nemo odločnostjo, ki jo je na izzive naših deklet pretrgal s stavkom, rojenim ob rojstvu sveta: »Bodi svetloba! « Zvenelo je: »Spregovoril sem, torej sem! « Iz oči smo mu brali, da se je rodil, da lahko upa v besedo, saj ve: »Na začetku je bila beseda« in z njo človek. Občudujem Andreja, kako močan duh obvladuje njegov um in vse delovanje, kot bi gledal umetnika, ki izvablja iz glasbila harmonijo in radost življenja. V njem živi pionirski duh za odkrivanje neznanega. Zato je vse presenetil s podvigom, ki je bil na meji varnega, namreč odpeljal se je sam, še ne docela izurjen na štiriciklu v dvanajst kilometrov oddaljeno Velenje, doživel padec, se sam pobral, se vrnil k sreči cel in dokazal: kjer je volja, je pot. V bazenu poskuša s plavanjem, veliko mu uspeva, a vsi kapniki vemo, da je ta disciplina vsaj tako zamotana kot Einsteinova formula: E = m • c². Andrej je prišel v Toplice, da bi prejel presežno, toda presežek je Andrej z vsem, kar je storil s seboj. Neodvisen čudež, pogojen s strašno vero vase, ki ga je dvignila v skoraj celega človeka, ki s svojim nahrbtnikom na rami zmore vse, pogledi se ustavljajo na njem zaradi občudovanja, s kakšno vero si utira pot proti Kanaanu.

Štefan (desni hendikep). Vse na Štefanu deluje odmerjeno, kakor bi gledal ibisa, ki stoji na eni nogi v delti Nila in nosi v tej drži vso modrost starega Egipta. Štefan je presoja in ocena. Njegova racionalnost marsikdaj ustavi naše prehitevanje z rekom: Festina lente (Hiti počasi). Govori trezno, brez zatikanja, svobodo mu omogoča sposobnost vožnje z avtom, štiricikel vozi brez težav, čeprav ne teče, hodi dobro. V vodi poskuša razvozlati Einsteinovo formulo, kot jo poskušamo vsi, za desnico želi, da bi bila manj konservativna, vendar pravi, da je bila verjetno rojena v Angliji.

Štefan se, recimo, ni strinjal drugi dan bivanja v Topolšici, ko je Jernej objavil, da se mu zdi, da v megleni daljavi na obzorju vidi Kanaan, v resnici je imel Štefan prav. Iz meglice so štrleli dimniki toplarne Šoštanj. Malo sta se sporekla, vendar proti Šoštanju nismo šli.

Boris (levi hendikep). Res velika ironija, da se zahvaljujem kapi, da mi je odprla prostor v preteklost, ko sem ure in ure preždel na arhivu in doživel resničen levi hendikep, ker sem naiven verjel v laži, ki smo se jih učili, ki so nam jih vcepljali. Nove kapi nikakor ne kličem, vsaj za zdaj sem zvedel dovolj in preveč. Bogu hvala, da mi je veliko pustil in dal možnost, da krenem proti Kanaanu, kamor me spremlja vsa moja družina, saj brez nje obljubljene dežele ne bi videl, še vedel ne bi, da sploh obstaja.

Prišel je zadnji dan slovesa, večer, ki je naše bivanje v termah okronal s šampanjcem, povezal še naprej v romarsko pleme Izraelcev, ki iščejo svoj nikdar najdeni Kanaan, z upanjem, da je pot tista, ki se ne sme končati. A morda prinese z iskanjem odkritje, ko telo tiho zašepeta majhen čudež, imenovan: »Ecce homo!«