Po Krasu ali »Tour de Kras«

Avtor: Boris Juh

Na društvenem sestanku sem Jerneja pobaral, ali se bo udeležil napovedanega kroga s kolesom in takoj me je povabil, naj se mu pridružim. Čeprav ne več rosno mlad, sem se odločil za 44km dolgo avanturo z za kapnika prirejenim kolesom, saj bi s tem kronal vadbo v ugodni in topli zimi.

Že sva v prelestnem jutru tovorila kolesi v prostornega enoprostorca. Imela sva vse potrebno za kolo, čeladi, očala, rokavice, barvna oblačila in obilo dobre volje kot temelj za nemajhno nalogo, ki naju je čakala. Dan je bil že kar nespodobno lep, brez oblačka, jasnina dekliških oči, prvi brsti in sneg cvetja, ki ga pozimi ni bilo.

Vsa ta lepota je drsela mimo, tudi vasica na desni, Studenec, dom moje stare mame, in malo naprej pod Razdrtim Lozice, gnezdo starega očeta. Spomini so zeleneli vse do odcepa za Sežano, malo kasneje sva vstopila skozi mestna vrata na prireditveni prostor, kjer je že vse vrvelo v vznemirjenju pred preizkusom od zime utrujenih in lenobnih teles.

Na kratko sva pozdravila očeta srečanja, guruja revije Polet Primoža Kališnika - Kalčka, ki česar se dotakne vzkali, vzcveti in rodi. Bravo Kalček.

Odločila sva se, da odrineva pol ure pred startom glavnine, da ne bi bila napoti hitrejšim, in storila več kot prav.

Ko sva zapustila vrata Sežane, se je pred nama izrisala panorama mehko nagubanega Krasa vse do pleč Nanosa in hrbta, ki se vleče proti Čavnu. Rahel vzhodnik nama liže obraz med spustom proti Šmarju. Kolo teče vse hitreje, treba je zavirati, saj bi padec pomenil, da kapnika več ne sestavijo, toda Jernej ne pozna strahu, pelje, kot da ga goni hudič, neustavljivo, izgubil se mi je izpred oči, končno ga zagledam na klancu proti vasi in v Šmarju sva spet skupaj, dihava omamni zrak, se potiva na cesti, ki valoviti vijuga do Križa, vasi, kjer zastaneva za hip, domačinka pokaže pravo smer, vrstijo se logi, vinogradi, kratki klanci, blagodejni spusti, telo polagoma zahteva tekočino, vendar počakava do okrepčila pod Auberjem, kjer so domačini pripravili pravi banket pijač, celo po Teranu je zadišalo, vendar iz izkušenj vem, da je lahko tak črn žegen zanesljiv pogreb moči in volje, zato sva z Jernejem segla po vodi, rezinah pomaranč, limonah in bananah. Okrepčana s sočno primorščino greva naprej, blag vzhodnik nama suši pot z obraza, pokrajina po nama je skoraj kičasta, znajdeva se v predoru zelenja, neba, svobode, zavedanja, da zmoreva potovanje, odrešenjsko upanje naju polni in rahel spust odnese Jerneja navzdol v dolinico z mogočnim krikom:To je življenje! , njegov krik še dolgo odmeva po dolini, počutiva se kakorkoli že, mogočno, nikakor oholo, in zavedava se, da je to naš svet, najina dežela, ki so jo fašisti zasegli kot plen po prvi vojni. Spomin se mi tiho odplazi v 3km zračne črte oddaljeno globel Raše, kjer so pred 64 leti po Veliki Noči padli v zasedo Pivške čete črni Lahi, polni nadute nadmoči nad Ščavi, ki jih je treba pokoriti enkrat za vselej in dokončno. Strojnice partizanov so opravile dobro delo, a le za kratek čas, kajti le dva dni potem je Gueli, neverjetni fašistični izmeček požgal 5 vasi in postrelil 11 talcev, nič krivih, Jožeta Hriba iz Sežane po ob mostu čez Rašo kot Kristusa pribil na hrastovo deblo.

Sonce je nežno grelo, ko sva gnala kolesi mimo Ponikev proti Štanjelu, od daleč podobnemu narobe obrnjenemu lastovičjemu gnezdu in bližje sva bila, več rdečih pik je bilo na asfaltu, ki se je kmalu sprevrgel v makadam in že so se pred nama v prahu valili bolniški vozovi z nešteto avstroogrskimi vojaki ranjenci, katerih štrclji rok in nog so ob tresenju voz na kamnih Krasa povzročali strahotne bolečine, fantje so rjoveli kot zveri, kleli, jokali, grizli v lesene stranice vozov, kri je curljala v kraški prah in pisala z rdečimi kapljami ime, Soška fronta. Bila naju je groza, čeprav sama precej ranjena, je bil najin križ proti temu, kar sva videla na Štanjelski železniški postaji, mačji kašelj. Tukaj je bil Dantejev pekel, nosilnica pri nosilnici, vlakovni transporti Rdečega križa so se polnili s slovenskimi, poljskimi, češkimi, hrvaškimi in še katerimi fanti, usahla mladost presekana ob prvem koraku, hlipanje, jok, kletvice v vseh jezikih, prošnje k mamam, bogu, svetnikom za vodo, za besedo potešitve, za strel v glavo kot odrešitev. Z vodo, ki sva jo imela, sva tolažila žejo fantoma, prvemu blizu Celja, drugemu iz Vipave.

Kolesi sta se oddaljevali, kri in inferno groze sta izginjala, pot vodi proti Hruševici. Sledil je divji spust proti Tupelčam in Kobjeglavi, spet je Jerneja neslo kot sam vrag, vendar je v njem toliko narcisa, da se je na ravnem ustavil in padle so slike za zgodovino in potomce. Naslednji oddih po okrepčevalnici v Hruševici, kjer sva si zacelila dušo in telo iz rok mladih deklet, in je izginjalo bobnenje topovske toče, ni bil blizu. Vroče sonce in vztrajni vzhodnik sta nama nevidno pila iz teles svežino in moč, toda klančkov in spustov zlepa ni hotelo biti konca in vse bolj sva čutila posledice cestne fronte. Končno na obzorju Pliskovica. Še nekaj močnih sunkov s pedali, po rahlem klančku naju je pričakal raj, kjer je bilo vsega za izsušeno grlo in tresoč želodec. Tudi teran je kraljeval, seveda ob nepravem času. Samo okusil sem ga, nektar za bogove.

Odkrito priznam, da so bile najine kapniške kosti kar malo načete, zato je po posvetu obveljal Jernejev predlog. Progo je poznal od prej in predlagal, da se izogneva ubijalskemu klancu na Repentabor in dostaviva svoje utrujene kosti v še dostojnem stanju v sežanski cilj.

Peljeva proti Dutovljam. Spremljal naju ju nič kaj nedolžen relief in še vedno noro lepo vreme, ob katerem sva doživljala pravo očiščevalno katarzo. Ponazarjal jo je Jernejev krik »Življenje za bogove«, ki naju je nosil proti Dutovljam. Jernej se je na tem odseku predal pomladnim sanjam in izginil iz mojega vidnega polja in tako sem sam dosegel zaselek Dutovlje, ki je bil še v 13. stoletju povsem nemški. Prijazni »Nemci« so me na križišču postregli z izvrstnim čajem in deležen ga je bil tudi prihajajoči Jernej.

Smer se je obrnila k Tomaju. Razgiban kraški gor in dol me je opomnil, da malo predahnem in v Tomaju sem za hip zastal. Jerneja ni bilo od nikoder, tako da sem na koncu vasi nadaljeval po klancu navzdol proti Križu in čakal na avtobusni postaji na kantonu, kdaj bo prineslo kapniškega smukača mimo, a ga ni hotelo biti. Prenosni telefon me reši zadrege in tako izvem, da gospod sedijo v gostilni in srebajo tople kavice poživljajoč eliksir ob natakarici s teranovimi očmi in v neusmiljeno kratki minici, kar mu je vse skupaj dvignilo voljo do življenja, da je ponovno zajahal konja in me našel ob cesti v pogovoru z domačinom Srečkom Kosovelom, ki se je utrujen vračal s postaje proti domu. Strmel je Srečko in ni mogel verjeti, ne razumeti, da vlagamo veliko napora v zdravje, medtem ko so ga njegova bolna pljuča komaj nesla, genija, navzgor proti domu. Dve desetletji kasneje bi ga moderna medicina pozdravila. Malo časa je potreboval, da se je v svojem kratkem življenju dokazal kot eden največjih slovenskih pesniških talentov v 20. stoletju. Skromno okolje in majhen, toda nepopisno lep božje čaroben svet, je rodil našega velikana. Še dolgo me je hranil Srečkov utrujeni pogled na kolesu proti Križu in z zadnjimi zalogami moči sva brzela skozi Šmarje proti izhodišču kroga v Sežani, kjer je bilo že skoraj vse pospravljeno. Ob najinem prihodu mnogih hitrejših od naju ni bilo več ali pa so bili že na poti domov. Vendar se je izkazalo svetopisemsko reklo »Zadnji bodo prvi« kajti postregli so naju bogovsko. S kraškim pršutom, sočnim kot prvo zelenje, teranom, ki je tekel, da olje ne more tako. Krog s kolesi se je končal, življenski pa še ne. Zato sva Krasu obljubila ponovno srečanje ob letu, ko bo spet pomlad razkladala svoja čuda.