Uživaj vsak trenutek in bodi aktiven!

Kapniki, ljudje z možgansko kapjo, v 'drugem' življenju

Avtorica: Miša Čermak

Petnajst milijonov možganskih kapi letno na svetu, štiri milijone v Evropi, najmanj v Skandinaviji (pomemben dejavnik je razvitost države! ), štiri tisoč letno pri nas (dvakrat pogosteje kot v EU! ), največ v Murski Soboti – pri nas se je smrtnost v zadnjih devetih letih zmanjšala za štiriintrideset odstotkov! In čeprav je možganska kap drugi najpogostejši vzrok smrti in prvi vzrok invalidnosti, ta možgansko-žilna bolezen, ki bremeni zavarovalnice, a žal kljub velikemu številu bolnikov ne zanima politikov, ne pomeni, da se življenje po kapi nujno podre! Se pa spremeni, ozavesti, začne znova, z novim, 'drugim' življenjem. Trije 'kapniki' Peter Kunc, Ladislav Piber in Nejc Sluga dokazujejo, da volja najde pot in duša smisel v reklu: Carpe Diem – uživaj dan, uživaj vsak trenutek!

Peter Kunc, predsednik Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo: Živiva polno življenje!

Gospod Kunc, nekdanji vodilni Železarne Jesenice, je pred dvajsetimi leti je prebolel prvo možgansko kap. »Bilo je čudno: znašel sem se v bolnišnici na intenzivnem oddelku in nisem vedel, kako sem se znašel tam in zakaj. Nekateri so me nagovorili in spoznal sem, da z menoj govori žena, to pa je bilo tudi vse. Po nekaj tednih sem že gledal televizijo, OI v Seulu, pa nisem ločil, ali gledam košarko ali rokomet. Bilo je zelo slabo. « Majda Kunc, žena, ki stoji svojemu možu več kot zelo ob strani, mu pomaga, ga vzpodbuja, govori namesto njega, ko je to potrebno, se spomni, da je bilo življenje njenega moža pred boleznijo zelo stresno. »Imel je visok krvni pritisk, ki ga ni zdravil, a živel je športno, zdravo življenje. « Tudi na dan, ko ga je zadela kap, je veliko plaval v jezeru in samo nekaj ur zatem ga je zadela huda možganska kap. »Bil je popolnoma negiben, ni govoril: opazovala sem zelo zaskrbljene obraze zdravnikov in se pretvarjala, da tega ne vidim. Kljub temu so me kmalu postavili na realna tla in mi povedali, da nima veliko možnosti za preživetje. Vsak dan sem ga obiskovala v KC, skušala komunicirati z njim – to je bilo težko! Poznal me je, razumel ni veliko, včasih se je nasmehnil, a največkrat reagiral z jokom. Zelo razburjen in razočaran je bil, ker mu ni uspelo spregovoriti: tudi posamezni glasovi so bili nerazumljivi in neartikulirani. « Počasi mu je le uspel kakšen artikuliran glas, zlog besede in kasneje smiselni stavki in povedal, da je zanj strašen napor, ko se trudi, da se njegove misli in besede ujamejo. Domači so si malce oddahnili: začel je premikati roko, malo kasneje shodil, toda trdo delo rehabilitacije pa se je začelo v Soči.

»V Soči sem vsak dan vsaj dvakrat jokal: poskušal sem delati to, kar so mi rekli in pokazali in v dveh mesecih prišel do stanja, ko sem preko vikenda že lahko odhajal domov, po štirih mesecih in pol sem prišel domov dokončno in šele takrat se je začelo pravo delo. « Gospod Kunc je že hodil, a desno nogo še vlekel za seboj. »moj cilj je bil en sam: da bi prišel v službo! « Zato je garal, hodil petkrat na teden v zdravstveni dom, delal vaje in se doma začel učiti pisanja. »Po treh letih sem začel pisati z obema rokama in tako je še danes. Ta uspeh je zasluga ljudi, ki so delali z menoj v Soči in v Kranju. Nisem verjel, da se bom z desno roko še lahko podpisal, napisal kratko pismo in uporabljati roko. Večkrat sem bil obupan, toda iz leta v leto je naraščal optimizem. « Da, brez izjemne pomoči žene ne bi bilo, saj je gospoda Petra razburilo, če ga žena ni razumela. »Hitro se je razburil in bil neučakan. Najina življenjska šola se je začela zares šele takrat, ko se je vrnil v domačo oskrbo: dostikrat je zaškripalo. Da sva skušala zgladiti najina trenja je bilo potrebno res veliko potrpežljivosti in prizadevanja. V dobro obeh sem se odločila, da svojega življenja nisem povsem podredila moževi negi, da sem skušala samostojno živeti in da sem včasih mirno, a odločno rekla Ne in to tudi izvajala. Od začetka tega nisem znala mirno povedati. «

Cilj Petra Kunca je bil, da bi se lahko samostojno umil in preoblekel. » In to mi je uspelo! Z voljo, s pomočjo družine in žene in strokovnih delavcev mi je uspelo. « In žena: »Še se prilagajava, poskušava najti veselje v majhnih, dosegljivih stvareh, gojiva družabne stike, hodiva na izlete, želim, da se odpira in mislim, da je to ena od glavnih stvari! Najino življenje ni bilo in ni pravljica, a zdi se mi, da kljub temu živiva polna življenje! Veseliva se vsakega dne. «

Majda in Peter Kunc sta se skozi bolezen utrdila, se naučila potrpežljivosti in prizadevnosti. Gospa Majda je bila in je svojemu možu več kot opora: je njegov aktivni pomočnik, spomin in glas.

Ladislav Piber, upokojenec: Od sebe moraš vedno nekaj zahtevati!

Gospod Piber, sedemdesetletni Blejčan, ki ga je službeno življenje odličnega poznavalca usnja aktivno vodilo po mnogih krajih sedanje in nekdanje domovine (»Spoznal sem vse usnjarne in vse čevljarne po nekdanjih republikah! «) pravi, da ga je Matilda povohala že osemkrat. »Prvič v otroštvu, ko sem imel hudo nesrečo z bombo, ki je eksplodirala, mi hudo poškodovala nogo in me skoraj stala življenja. « No, antibiotikov takrat ni bilo, nogo so mu hoteli odrezati, zaradi gnoja je skoraj zgnila – a se je rešil! . Gospod Ladislav, ki ima veliko življenjske energije in krasen smisel za humor pravi, da ga Matilda ni vzela zato, ker redno pozablja svojo koso ali pa ima skrhano. In prilik za Matildo je bilo, kot rečeno, veliko: nenazadnje sedma življenjska ogroženost po vrsti, možganska kap, ki ga je presenetila pri njegovih šestdesetih letih in že v pokoju. Posebno velikih dejavnikov tveganja pri njemu ni bilo. »Saj sem kaj popil, jedel veliko mesne hrane, toda kadil nisem nikoli. Pa tudi športnik sem bil, košarkar in atlet. Vem pa, da sem bil pod stalnim stresom, saj sem se s sosedom tožil za služnostno pot in to me je najedalo: no, ne morem reči, da me je zato novembra srečala Matilda z možgansko kapjo, toda človek pač razmišlja…« Vse skupaj se je začelo nedolžno: ob vstopu v avto ni mogel potegniti notri tudi noge, toda to je bilo tudi vse: nobene slabosti, nobene bolečine – do popoldneva in večera, ko se je pojavilo oboje, a je oboje stoično prenašal. »Sem jih bil navajen. A sem vseeno šel do avta, zdravnika (nepričakovane solze ob spominu)…« No, zgodba je tekla podobno kot pri vseh kapnikih: šok, strah, težave, postopno okrevanje, dva meseca Soče in neizmerna volja, ki ji je pomagala tudi žena, saj mu je, ko je po bolnišnici in rehabilitaciji le prišel domov, potisnila v roke česen s prošnjo, da ga olupi! In ga je!

Osma Matilda (če sem med pogovorom preskočila na kakšno drugo temo, mi je gospod Piber dejal, da ga prehitevam po desni! ) se je pokazala v obliki aritmije. »230 udarcev srca na minuto! Dobil sem elektro šok, čez pol leta se je stvar ponovila, no, zdaj je pa mir! « Ja, volja, vztrajnost, trma in prilagajanje situaciji, v kateri se znajdeš! »Če že od samega začetka padeš v depresijo, če obupaš, se daješ v nič, misliš, da ni tunela in ni svetlobe, se uničuješ! Vse te misli sem odvrnil od sebe, toda to terja veliko energije, veliko pozitivne miselnosti! Veliko sem prebral na temo kapi, si zapisal pomembne podatke o tem, kdaj sem prvič pomigal s prstom, premaknil koleno, vse sem si zapisal z datumi in urami! « Ne, Ladislav ni želel obsedeti pred televizijo (»Takšnih je preveč: ti ljudje niso nikoli znali podrejati življenja sebi! «), hotel je biti in ostati fizično in psihično aktiven. »Če človek tega ne zmore, hitro propada. «

Ladislava pa je reševal tudi njegov hobi, usnje, iz katerega nastajajo čudoviti unikati: komati in uzde za konje, tok za pištolo in sekiro, vajeti in še tisoč drobnih stvari. »Prej nisem izdeloval stvari iz usnja, ker ni bilo časa, pa sem se moral naučiti vsako stvar posebej. Resnično ponosen sem, da je vse ročno izdelano, z mojo zdravo, desno roko – leva samo malo pomaga. Saj mi včasih kaj pade in tudi zakolnem (smeh), a najpomembneje je ustvarjati: od sebe moraš vedno nekaj zahtevati, da lahko daš – če to uspeš, si umetnik življenja! « Zveni enostavno, toda zbrati voljo in trmo, naučiti se rezati, šivati, živeti aktivno je težko tudi zdravemu. No, pa saj Ladislav je zdrav: zdrav v glavi in to je očitno najpomembneje!

Ladislav Piber je delal z usnjem štirideset let: usnjeni čudeži, namenjeni predvsem konjem, so izdelki vredni ogleda! Vse je narejeno ročno, šivi, ki nastajajo izpod spretne desne roke (z levico zaradi kapi ne more delati! ), pa so tako izdelani, da človek težko verjame, da niso narejeni strojno!

Jernej Sluga Nejc: Uživaj vsak trenutek!

Možganska kap pri devetintridesetih letih je Nejcu Slugi življenje popolnoma spremenila. Ujela ga je pri aktivnem in uspešnem življenju direktorja prodaje v podjetju Špica, pri treh otrocih, ženi in športu. »Bolezen je posegla v moje življenje na strmi poti navzgor. Ustvaril sem si družino, našel sem službo, ki je izpolnjevala vsa moja pričakovanja. Bil sem uspešen, delo me je veselilo, tudi finančne težave, s katerimi se soočajo mlade družine, so zbledele. « Toda po kapi je nastopil čas soočanja z mnogimi posledicami (»Ženi nisem mogel povedati pin številke bančne kartice, ker se je nisem spomnil, računi so se pa kopičili! «), predvsem z miselnostjo in zavedanjem, da se je na novo rodil. »V mojem drugem življenju sem star deset let (nasmeh): zdaj je čisto drugače! «

Tisto usodno nedeljo, ko je Nejc zadela huda možganska kap, je smučal in igral veteranski hokej. »Ostal sem negiben in tih in šele naslednji dan so me odpeljali šel v bolnico. Za en mesec. Sam nisem razumel, kaj se dogaja z mano. Nenehno me je bolela glava, veliko sem spal, bil sem slaboten. Prepričan sem bil, da bo, ko bodo glavoboli in oslabelost minili, spet vse po starem. O možganski kapi, bolezni, ki se tiče starejših in predvsem 'drugih' ljudi, nisem vedel ničesar. « Jasno, saj je prišla čisto nepričakovano. »Nikoli nisem imel težav z visokim krvnim pritiskom, telesno težo sem imel idealno, kadil nisem zares, s športom sem se veliko ukvarjal. Prve tedne so strokovnjaki zgolj zmajevali z glavami, mojo družino so skušali pripraviti na hude posledice bolezni. « A Nejc ni zapadel v depresijo kljub temu, da ni mogel govoriti (»Samo kurac sem lahko rekel (smeh)! ), ni jokal (»No, samo enkrat, ko si je hči pobrila glavo! «) in ni se smilil sam sebi. Po zdravljenju na ljubljanskem Kliničnem centru se je začelo štirimesečno garanje (en mesec na invalidskem vozičku) na Inštitutu za rehabilitacijo invalidov in že jeseni je bil po fizioterapijah, delovnih terapijah in logopedskem delu sposoben samostojno živeti. »Fizioterapevtki sem poklonil svojo palico, ker nisem želel iz Soče odnesti nobene takšne pritikline. « Želel si je, da bi življenje teklo 'po starem', zato je veliko hodil, toda to je bilo premalo: Nejc je hotel veliko, veliko več! Hotel je na kolo, hotel je, ker je bil vaditelj smučanja, smučati in hotel je govoriti!

»Želel sem si nazaj vsaj en košček svojega pravega življenja in že zgodaj se mi je utrnila misel na kolo. Imel sem svoje dobro, staro kolo, ki mi je pred kapjo odlično služilo. Zdaj pa ni bilo več primerno, izgubljal sem ravnotežje in nekajkrat celo padel. Na glavi sem sicer imel zaščitno čelado, vendar sem sprevidel, da moje kolesarjenje pomeni veliko izzivanje usode, češ: Kaj pa je meni tega treba, lahko sem vesel, da hodim, sem samostojen...« Seveda je našel rešitev: pomožna kolesa za ravnotežje in z njihovo pomočjo prekrižaril Slovenijo, največ po ravninskih delih, a prišel je tufi na Vršič! Prehodil je množico hribov, se povzpel na Snežnik in začel z močno voljo smučati. »Že začetek je bil veliko težji, kot sem pričakoval - desne noge, ki seveda ni povsem normalna, nisem mogel spraviti v smučarski čevelj. Ko mi je to s pomočjo vseh družinskih članov uspelo, sem bil že preveč utrujen za nadaljnje poskuse, toda naslednjo zimo sem zbral pogum, da sem se peljal z otroško vlečnico. Položni grič je bil pretežak zalogaj - od treh spustov sta se kar dva končala s padcem. Pa nisem obupal. Najprej je bilo treba mojim omejenim sposobnostim prilagoditi opremo: smučarske čevlje, smuči, palico, posvetoval sem se s prijatelji-učitelji smučanja Za začetek sem izbral najbolj položno smučišče in si prislužil posmehljive poglede majhnih otrok. Uspelo mi je in bil sem neizmerno srečen. Smučarski teden sem končal s tridesetimi spusti. Na tisti položni strmini za otroke sem se počutil zmagovalca! «

Nejc Sluga, izjemno bister človek, ki mu je kap povzročila težave z govorom, a ga hkrati nagradila s polnim, zavedajočim se življenjem, hodi vsak dan za štiri ure v službo, vozi avtomobil (avtomatika), pomaga drugim kapnikom in družini, predvsem pa živi rek Carpe diem – Uživaj vsak trenutek. In nam, zdravim, nehote postavlja neprijetno ogledalo, v katerem se zrcalijo vsi izgovori, s katerimi podpiramo svojo neaktivnost. Nejc Sluga je pač ne živi, ker tako želi!

Kjer je volja, tam je tudi pot! Bi verjeli, da lahko kapnik kolesari, smuča, hodi v službo in je bolj aktiven kot marsikateri zdravi? Nejc vse to zmore, ker se je tako odločil!

Kaj je možganska kap?

Možganska kap je zelo težka bolezen: zaradi strdka je moten pretok krvi v možganih, zato pride do okvare možganskih celic. Kadar pa poči žila v možganih, govorimo o možganski krvavitvi. Oboje skupaj, možganska kap in možganska krvavitev, pogosto imenujemo možgansko-žilne bolezni, s tujko cerebrovaskularne bolezni. Znaki možganske kapi pa so različni in odvisni od lokalizacije prizadetih celic: najpogostejši so popolna ali delna ohromitev polovice telesa, motnja govora, motnje čustvovanja, motnje spomina, pa tudi vrtoglavica, dvojni vid, motnje požiranja in motnje občutljivosti. Bolezen nastopi nenadoma in popolnoma zdravega človeka spremeni v težkega, od drugih odvisnega bolnika.

Prva pomoč

Bolnika je treba položiti v posteljo z rahlo dvignjenim vzglavjem, ga nadzorovati, lajšati dihanje in paziti, da ob bruhanju ne bi vdihnil izbruhane tekočine. Pokličemo reševalce in medtem pripravimo vso medicinsko dokumentacijo o prejšnjih boleznih in o zdravilih, ki jih je bolnik jemal.

Zdravljenje v bolnišnici je usmerjeno v ponovno vzpostavitev krvnega obtoka, zato skušajo strdek raztopiti: žal je zaradi okvare možganskih žil na voljo samo tri ure časa!