Ponovna vožnja osebnega vozila po možganski kapi

Avtor: Cesar Franc

Že od mladih let sem zelo rad vozil in tudi užival v vožnji z avtomobilom.

Nikoli nisem pomislil da bi se ji odrekel.

Potem pa je udarila možganska kap tako iznenada in močno, da sploh nisem mogel dojeti kaj se je zgodilo- Zelo hitro me je reševalno vozilo prepeljalo na IPP KC v Ljubljano. Od tam pa še na ORL in na kraju sem pristal na nevrološkki kliniki kjer so takoj postavili diagnozo: možganska kap. Na obrazu soproge ki me je spremljala sem videl da nekaj hudo narobe, vendar tonil sem v globok spanec in nisem čutil ničesar V intenzivni sobi sem se drugo jutro prebudil in ugotovil da sem negibljiv po desni strani. Spraševal sem se kaj bo z mano. Bom preživel? S kakšnimi posledicami? V tem momentu sem dobil ogromno željo po življenju, ki me spremlja še danes. Vsi ostali problemi pa so izginili. Začelo se je zdravljenje in rehabilitacja. Vsi so mi stali ob strani in me bodrili: sestre, zdravniki posebej pa moja družina. Po nekaj dnevih sem začel premikati roko in nogo. tudi govor je postajal razumljivejši. Uložen trud in upornost v razgibavanje in pridobivanju kondicije se je začela obrestovati. Oba z ženo sva jokala od sreče ko sem prvič po kapi z njeno pomočjo prišel na stranišče. Po 5-tih tednih v KC sem bil prestavljen v zdravilišče Laško za tri tedne. Po krajšem premoru pa sem bil še tri mesece na dorehabilitaciji v DSO Izlake, kjer sem pridobil največ kar sem lahko. Postal sem precej samostojen, vendar sem moral spremeniti svoje načrte in jih prilagoditi stanju v kakršnem sem se znašel po kapi. Sprijaznil sem se z dejstvom da določenih opravil ne bom več zmogel. Med drugimi tudi vožnje avtomobila. Za prevoz po Ljubljani sem koristil taksi, pozneje tudi mestni avtobus. Za daljše relacije pa sta z veseljem prikočila na pomoč otroka.

Ob takšnih trenutkih pa je v meni rastla vedno večja želja da bi sam spet sedel za volan.

Kmalu sem se včlanil v Društvo bolnikov po možganski kapi in tam spoznal veliko čudovitih ljudi s katerimi se odlično razumemo. Večkrat v šali rečem: "Dobro da me je kap, ker drugače ne bi spoznal tako dobre prijatelje". Tam sem med drugimi spoznal tudi Nejca Slugo in lahko rečem, da sva postala dobra prijatelja kljub razliki v letih v "prejšnjem življenju". Dolgo je že vozil avto in občudoval sem njegovo voljo in razmišjanje o življenju po kapi. Tudi on je vedel za mojo željo po ponovni vožnji avtomobila. "Avto si kupi! " mi je predlagal. Odvrnil sem mu da moram prej obnoviti fasado na hiši pa je dejal: "Je. . š fasado! Avto si kupi! " In res sem se odločil za nakup avtomobila z avtomatskim menjalnikom. Na Soči sem opravil teste na trenažerju in po njihovemu predlogu sem opremil volan z bunko zaradi lažjega obračanja volana.

Sedaj vozim že več kot šest let. Z ženo sva v vsakem momentu premična in se odpraviva tja kamor želiva. To mi daje dodatno samozavest in življenje je dobilo novo kvaliteto. Pa tudi fasado sem obnovil.

Nejc hvala za spodbudo!