Ženeva

Avtorica: Zlatka Babšek

V juliju mesecu je Nejc spoznal kolesarje iz Anglije. Natančneje iz Londona. To so Jon, Mark in Steve, ki je pred letom dni preživel možgansko kap.

Jon je idejni vodja projekta zbiranja denarja za rehabilitacijo ljudi po možganski kapi. Njihov cilj je bil prekolesariti 9 držav v Evropi. Ustavljali so se v glavnih mestih in poskušali ljudem predstaviti svoje poglede in težave nastale situacije po kapi. V juliju so se ustavili tudi v Ljubljani. Imeli so svojo predstavitev v hotelu Union. Ob tem dogodku so zbrali za Društvo po kapi 500€. Jon pa je še sam prispeval 500€.

Z Jon-om je Nejc ostal v stikih. Konec avgusta, so se nahajali v Švici, v Ženevi. Jon je povabil Nejca, če ima kakšno možnost, naj se jim pridruži v Ženevi. Nejc je za potovanje poskušal zbrati čim večje število kapistov. Ker je bilo potovanje v lastni režiji, bi bilo tako lahko malo ceneje. Žal je uspel dobiti le 3. S kolesom na prtljažniku, smo se odpeljali proti Švici. Pot nas je peljala skozi predor pod Mont Blanc-om. Vreme je bilo lepo in pogled na Mont Blanc je bil res enkraten.

V Ženevi se je Nejc s kolesom pridružil vsem trem kolesarjem. Skupaj so se odpeljali do mesta, kjer so imeli predstavitev. V cilju so jih prebivalci Ženeve sprejeli z nasmejanimi obrazi in burnim ploskanjem. Prisotnih je bilo nekaj novinarjev in fotoreporterjev. Pozdravni govor je imela organizatorica Venesa.

Jon pa je navzoče seznanil z namenom kolesarjenja. Predstavil je tudi Steva in Nejca, kot kolesarja po kapi. Predstavil ju je kot ljubitelja življenja. Povedal je ljudem, da si ljudje po preživeti kapi žele nadaljevati življenje. Žele si živeti naprej in opravljati tudi nekatere fizične aktivnosti kot prej. Le da so sedaj možnosti malo drugačne. Steve vozi polležeče kolo, Nejc pa kolo s pomožnima kolesoma. Tako imata manj težav z ravnotežjem. Navzoči so z navdušenjem pozdravili oba kolesarja-kapista. Jon je posebej pozdravil Nejca, ki se jim je na krajši poti pridružil. Prišel je namreč tako daleč. Vsem nam se je zahvalil, ker smo prišli v Ženevo. Res lepo.

Namen našega potovanja je bil obisk in sodelovanje s kolesarji v Ženevi. Toda Nejc ne bi bil Nejc, če ne bi organiziral še izlet.

Tako nas je pot vodila v Interlaken West. Naslednji dan smo se odpravili na Jungfraujoch- Top of Europe. To je navišja gora v Evropi, na katero nas lahko pripelje vlak. Vlak na vrh vozi na vsake pol ure. Vse teče prav tako kot švicarska ura. Stopiš z vlaka, na naslednjem tiru, pa te čaka vlak za naprej. Imaš prav toliko časa, da v miru prestopiš na naslednji vlak, ki pelje v tvojo smer. Do vrha gore smo 3x prestopili. Zadnji vlak nas je peljal skozi predor v gorah Eigerward in Eismeer na končno postajo v gori. Tu je več razglednih točk. Najprej smo se napotili na 1. razgledno točko. Odšli smo ven. Na sneg. Prelep razgled na najvišjo goro. Vreme je bilo čudovito. Sončno in toplo. Sprehodili smo se po snegu. Uživali smo v razgledu in toploti, ki so nam jo nudili sončni žarki. Tu so povsod opozorila, da je priporočljivo le počasno gibanje. Bili smo namreč na višini 3468m. Ta višina lahko povzroči pri hitrejšem gibanju težave z dihanjem in vrtoglavico. Mi tako nismo preveč hitri. Tako nihče od nas ni imel težav zaradi višinske razlike. Naslednja razgledna točka pa je stolp na višini 3571m. Razgled je bil veličasten. Na eni strani so se gore že ovile v oblake. Na drugi strani, pa so nežni sončni žarki osvetljevali najvišji vrh. Pogled, ki se ti vtisne globoko v zavest. To je spomin na zlitje človeka z goro torej zemljo in nebom. Povežeš se z vsem. S tem se zliješ. Postaneš eno. Živiš in dihaš s to lepoto. Nato smo si ogledali še Ice Palace, kjer se nahajajo kipi, izklesani iz ledu. Čudovite ledene skulpture. Ogled teh gora je bil čudovit. Nepozabno doživetje. Za celo življenje.

Nejcu in nam ga je omogočil sponzor NLB banke. Najlepše se jim zahvaljujem v imenu nas vseh. Še enkrat hvala iz srca!

To potovanje smo združili koristno z izletom. Bilo je lepo. Enkratno in neponovljivo. Kakor je vse v življenju.