Afazijada v Špici
En teden pred srečanjem me je zagrabila panika. Preplavili so me spomini na mojo službo in zamajala so se tla pod nogami. Bilo mi je nerodno, neprijetno, kot če bi šla na izpit nepripravljena. Ves dan sem poskušala ozavestiti zakaj se tako odzivam. Nekje sem prebrala nekaj v smislu: Strah izgubi moč ko ga pogledaš v oči. Zato sem se odločila, da bom na srečanje prišla in se mu ne bom izogibala čeprav sem imela že kar zajeten kup dobrih opravičil.
Dan pred srečanjem sem o tem govorila s prijateljico, ki mi je predlagala odlično rešitev. Rekla mi je: »Pojdi na srečanje in če ti bo kdaj res hudo, me pokliči in bom takoj prišla po tebe.« Uh, takoj mi je bilo malo lažje.
Naslednji dan sem se na srečanje odpravila z ogromnim cmokom v grlu. Pred Sočo sem srečala našo Micko. Prišla je kljub res hudim bolečinam zaradi išijasa. Njena pozitivna miselnost je tako nalezljiva, da sem se takoj dobro počutila.
V Soči smo se počasi zbrali, naš »zamudnik« Samo pa je tokrat prišel med prvimi. Razporedili smo se v avte in se odpravili v Špico. Tokrat sem se prvič vozila v električnem avtomobilu. Vožnja je bila pravo malo doživetje, avto je tako tih da ga je bilo komaj slišati, na semaforju pa sem mislila da je ugasnjen. Za moja občutljiva ušesa bi bil takšen avto kot zdravilo in odlična rešitev.
Zbrali smo se pred vhodom v Špico. Tokrat Nejc ni stopil na čelo in nas povedel ampak nam je rekel da naj sami vstopimo. Na srečo niso vsi plašni kot jaz. Nekaj nas je šlo po stopnicah v drugo nadstropje, nekaj pa jih je stopilo v »muhasto« dvigalo. Težavo je rešilo drugo in sicer tovorno dvigalo. Tako smo se vsi kmalu zbrali ¬¬na pravem mestu.
Dočakal nas je in nam na kratko predstavil podjetje direktor g. Stanovnik. Osebno Špico poznam le kot podjetje, ki se ukvarja z registriranjem prisotnosti zaposlenih. Iz predstavitve in kasneje iz njihovega biltena (ki smo ga prejeli kot darilo, za informacijo in, po mojem, vajo branja, spomina in pozornosti) sem izvedela, da so veliko, veliko več kot to. Niso »navadno« podjetje, ki nekaj trži. So vodilno podjetje, ki je lahko vzor podjetjem in tudi posameznikom. Odprtost uma, ustvarjalni pogum, agilnost, vizija, žar v srcu…. Vse to bogati podjetje in vsakega posameznika. Tako kot električni avtomobil je spoznanje, da nekje obstaja takšno podjetje, pravi žarek upanja. Upam, da za srednješolce, študente in iskalce službe imajo »dan odprtih vrat« in jih tako navdihnejo za drugačno miselnost.
V sejni nas je prijazna tajnica postregla s kavico in so nas pustili same da se še malo družimo. Tokrat je bil najbolj zgovoren naš Beno, mene pa je nepričakovano doletelo da moram kaj povedati. Uh kako tega ne maram. Ampak v znani družbi sploh ni bilo tako hudo.
In tako je minil naš čas, jaz pa na prijateljico nisem niti pomislila ker mi je bilo tako prijetno.
Nejc, hvala ti, da si nam prestavil Špico, to izjemno podjetje, ki budi duha in nas kliče na spontanost in premagovanje ovir z iznajdljivostjo in domišljijo.
Želim vam vse dobro!