Odpisani

Anastas Jončeski – Aco

Po prihodu v Slovenijo leta 1978 sem bil zaposlen v tovarni Titan Kamnik. Prva leta sem delal kot tehnolog v tehničnem oddelku, ko pa so se razmere na območju bivše skupne države leta 1988 začele zaostrovati, so me premestili v komercialo. Zadolžen sem bil za izterjavo zapadlih plačil in izvedbo barter poslov. Znanje jezikov južnih republik, predvsem pa poznavanje kulture ljudi in njihov način delovanja so mi odpirali veliko vrat in mi omogočali uspešno delo.

Ob delu sem bil ves čas tudi trener več ženskih odbojkarskih ekip. Prav tko sem bil odbojkarski sodnik, v času, ko sta otroka plavala, pa tudi plavalni. Ob tem sem leta 2006 še diplomiral na višji ekonomski šoli.

Moji dnevi so bili naporni, vendar izpolnjeni z zadovoljstvom, saj sem bil na vseh področjih dokaj uspešen. Po odhodu otrok od doma in zaradi umiritve situacije na poslovnem področju je moje življenje potekalo v ustaljenem in umirjenem tempu vse do …

11. 7. 2013 sem vstal ob pol štirih zjutraj, da bi šel na službeno pot v BiH. Ker se nisem počutil najbolje, sem si rekel, da še pol ure odležim in nato vstanem. Kar naenkrat me je močno zabolela glava in nisem več čutil desne roke. Zbudil sem ženo in ji povedal, da ne čutim desne roke. Vsa omotična mi je rekla, naj jo zmasiram, jaz pa sem ji odgovoril, da ne čutim cele desne strani. Takoj je vstala, sej je vedela, da to ni normalno. Poklicala je zdravnika. Takrat sem še lahko govoril, povedal sem mu, kaj se mi dogaja. Zdravniška ekipa je bila zelo hitro pri meni. Spominjam se vsega, vendar sem bil takrat že brez govora in popolnoma nemočen.

Spuščanje po stopnicah, bruhanje, tema. Zavijanje sirene, nemoč, kaj se dogaja, kam grem, sirene utihnejo, luč, kje sem. Zaslišim glasove okoli sebe – ničesar ne razumem. Nežna roka me boža po roki in začutim neko olajšanje. Porajajo se vprašanja, vendar govora ni. Kričal bi, pa ne morem. Zavem se, da je nekaj zelo narobe, saj me roke in noge ne ubogajo.

Roka, ki me boža, se odmakne in ostanem sam. Nato čutim, da me nekdo boža po glavi in v daljavi zaslišim glas, ki mi govori: »Oči, noseča sem.« Iz grla uspem spraviti glas sreče. Potem pa tema.

Vse okoli mene se dogaja v oddaljenosti in brez moje udeležbe. Sem le nemi in nemočni opazovalec. Ponovna močna bolečina v glavi, brnenje svedra in pokanje kosti.

Odplavam v neznano, lepo, svetlo območje. Vse je postalo lepo in predvsem lahko. Začutim roko in glas mame, ki mi pravi, da moram nazaj, ker me še rabijo, predvsem noseča hči. V ozadju zaslišim glas brata, ki me vabi k sebi in pove, da je tukaj lepo. Mamina roka pa postane močnejša in z nenavadno odločnostjo in močjo me porine nazaj … v življenje.

Po treh dneh umetne kome so me zbudili. Utrujen, vedno med budnostjo in spanjem, sem iz dneva v dan komaj čakal na obiske svojih najdražjih. Po štirinajstih dneh v sobi za intenzivno nego sem bil premeščen na intenzivni oddelek.

Spomin se mi je vrnil zelo hitro, govoriti pa nisem mogel. Iz mojih ust so prihajali samo zlogi keke. Telo je bilo izčrpano, desna stran povsem nemočna.

Po enem mesecu na nevrološki kliniki sem počasi začel z razgibavanjem in vajami za govor. V podporo so mi bili vsi moji najbližji in veliko dobrih prijateljev.

V začetku septembra sem bil premeščen na URI Soča. Tu so mi z odlično rehabilitacijo pomagali fizioterapevti, delovni terapevti in logopedinja. Po treh mesecih sem z njihovo pomočjo iz povsem nemočnega človeka napredoval do delne samostojnosti.

Danes sem hvaležen vsem, ki so mi v težkih trenutkih stali ob strani in so še vedno v moji bližini. Hodim s pomočjo nožne opornice in bergle, govorim slabo, vendar govorim. Vključen sem v društvo Korak Kranj. Imam družabno življenje, večkrat grem na treninge deklet in pomagam trenerju, redno hodim na odbojkarske tekme. Oba z ženo se trudiva imeti življenje, polno dinamike, družabnih stikov in seveda radosti z vnuki.