Pravi maratonec
Devetnajstega januarja 1998 me je v 39. letu zadela možganska kap. Bolezen je prišla povsem nepričakovano, brez vsakih opozorilnih znakov. Po številnih preiskavah zdravnikom ni uspelo odgovoriti na moje vprašanje zakaj? . Naštevali so mi različne dejavnike, ki bi lahko povzročili kap. Nikoli nisem imel težav z visokim krvnim pritiskom, telesno težo sem imel idealno, kadil nisem zares, s športom sem se veliko ukvarjal...Odkar sem postal oče treh otrok, sem se celo navadil na sprehode v naravi.
Potem pa se je moje življenje povsem spremenilo. Zdravniki so naredili, kar je bilo v njihovih močeh...Po štirih tednih so me prepeljali na Inštitut za rehabilitacijo invalidov. Dolgo nisem mogel niti na invalidski voziček. Dva meseca je trajalo, da sem se postavil na noge in spet shodil brez vseh pripomočkov. Po številnih terapijah sem bil že jeseni sposoben za samostojno življenje. Sprijaznil sem se s tem, da se s športom ne bom mogel več ukvarjati. Veliko mi je pomenilo že to, da lahko sam skrbim zase, da lahko grem, kamor hočem. Dolgi sprehodi so postali del mojega vsakdanjika.