Invalidsko kolo bo muzejski eksponat
Svoje prvo kolo po kapi sem predelal s pomočjo Rogovega serviserja za posebna kolesa, Pavleta Kovača. Športno kolo, ki sem ga uporabljal pred kapjo, mi je Pavle predelal v tricikel. Nekaj časa sem ga uporabljal, a je bilo preveliko, zato sem si želel nečesa bolj primernega. Za drugo in tretje kolo mi je Pavle naredil tudi celotno ogrodje. Obe kolesi sva razvila v sodelovanju in v želji, da bi bil ta tip koles čim bolje prilagojen gibalno oviranim osebam. Imeli sta dve glavni kolesi in dve pomožni. Ogrodje pa sta imeli prilagojeno tako, da je bilo lažje sesti nanju. Četrto kolo sem kupil, Pavle pa je nanj dodal dve pomožni kolesi. Kolo je bilo sicer stabilno, kljub temu pa me je med izletom na Krasu močna burja prevrnila, in zlomil sem si ključnico. Ugotovil sem, da tako izdelana kolesa niso dovolj zanesljiva zame. Pri Petru Osterveršniku sem zasledil posebna kolesa, Ice Adventure (www.udobnoposvetu.si). Gre za ležeč tricikel, na katerem sem resnično stabilen, zato je za moje potrebe to kolo optimalno.
Posebna usoda pa je čakala mojo tretjo ljubezen. Spomladi je ljubljanski klub bolnikov s CVB gostil tri dolenjske klube. Šli smo na izlet v Tehniški muzej Slovenije v Bistro (www.tms.si). Na razstavi je bilo med drugim veliko različnih koles. Opazil pa sem, da med njimi ni kolesa, ki bi bilo namenjeno invalidom. Spomnil sem se na svoje tretje kolo, ki se je prašilo v garaži in ga ni nihče uporabljal. Pomislil sem, da bi ga podaril muzeju. Vodičko sem vprašal, kako bi lahko stekla predaja kolesa. Dala mi je telefonsko številko kustosa za prometni oddelek, g. Borisa Brovinskega. Pavle Kovač je kolo do potankosti očistil in ga pripravil za kustosov ogled. G. Brovniskemu je bila zelo všeč ideja, da bi na razstavo uvrstil tudi invalidsko kolo, saj takšnega v muzeju še ni. Kolo je torej vzel in zdaj ga hrani Tehniški muzej Slovenije.
september 2015