Prvič na Franji

Tamara Fortuna

Že od nekdaj rada kolesarim. Na mojo veliko srečo kap mi je prizanesla in mi je pustila to veselje. Po prvi kapi sem si dobro opomogla in sem pogosto kolesarila tudi po hribih in daleč. Po drugi kapi pa ne gre več tako dobro. Ampak ljubezen do kolesarjenja je močna in me žene naprej.

O kolesarskem maratonu Franja sem slišala že prej kot o nevarnem maratonu polnem poškodb, prerivanja, nekontrolirane tekmovalnosti... Zato nisem niti pomislila, da bi se ga udeležila. Na srečo, Franja z leti zori in se je spremenila v večdnevni dogodek na katerem prav vsak ljubitelj kolesarjenja najde nekaj zase. Za najmlajše je organiziran otroški maraton od 1200 m. Za »norce« so kronometer (vožnja na čas), Triglav mali maraton Franja (97 km) in maraton Franja BTC city (156 km). Zanimiv je tudi maraton Barjanka (83 KM), vendar nič od tega ni primerno za mene. Obstaja pa tudi Hofer družinsko šolski maraton za vsakogar , 22 km lahke položne poti, netekmovalnega tipa, namenjen vsem ostalim ljubiteljem kolesarjenja: »otrokom« vseh starosti, invalidom, pa tudi kakšen kužek se najde. Lani se je tega maratona udeležil tudi Nejc, ki me je tako navdušil, da sem se odločila, da se bom letos udeležila tudi jaz. Tako smo se štirje: Nejc, Marjan, Štefan in jaz, junija odpravili na ta družinski maraton.

Oh, kako lepa izkušnja! Biti u takšni množici kolesarjev (2600 kolesarjev) je nekaj čudovitega.

Na začetku sem uživala na koncu povorke ker ne maram gneče in sem se bala, da bom povzročila kakšno nevšečnost. Kasneje sem dohitela Štefana in sva v obvezni postaji v Domžalah spet našla Marjana in Nejca, ki sta se tam že krepčala. Od tam smo štartali skupaj ampak ker vsak ima svoj tempo smo se spet dobili vsi skupaj šele na cilju.

Cesta je bila rezervirana samo za nas in sem lahko uživala brez strahu od avtomobilov. Mogla sem pa biti pozorna na druge kolesarje, saj so nekateri bili prav nepredvidljivi. Občudovala sem pokrajino, livade, hiše, cvetoče vrtnice, njive, vrtove, ... Ob poti so bili redarji in kar nekaj ljudi iz bližnjih hiš si je ogledalo našo pisano povorko. Spodbujali so nas z ploskanjem, bodrenjem, klepetuljami,... Nejc in Marjan sta privabljala zanimanje in komentarje saj sta edina imela ležeči trokolesni kolesi.

Proti koncu poti sem si privoščila tudi malo hitrejšega kolesarjenja, da vidim ali še zmorem. Kratko ampak sladko. Ah, kako dobro dene.

Na cilju nas je dočakala Simona in nas še dodatno razveselila.

Okrepčali smo se z Jogobela jogurti, sladoledom in jogurtovo ploščico. In se hitro odpravili domov, da bi ubežali deževnem oblaku.

Na koncu dneva sem bila polna slik, doživetij, vtisov in predvsem polna zadovoljstva, sreče in energije.

Srčno upam, da se nam bo naslednje leto pridružil še kdo od vas.