Slovenija je fajn

Jernej Sluga o kolesarjenju iz Hodoša v Piran

19. januarja 1998 ga je v starosti 39 let zadela huda možganska kap. Bolezen je prišla povsem nepričakovano, brez vsakih opozorilnih znakov. Tudi po številnih preiskavah zdravniki niso uspeli odgovoriti na njegov »Zakaj?«. Danes se tega niti več ne sprašuje. Živi s pogledom naprej.

Od kod zamisel, da bi pri 55 letih in 16 let po možganski kapi na triciklu prekolesarili pot iz Hodoša v Piran?

Zamisel je nastala že spomladi, zeleno luč za realizacijo, pa mi je dala zdravnica v Soči, prim. Tatjana Erjavec. Naredila sva obremenilni preizkus in šele, ko je ona prikimala, da smem na okoli 370 kilometrov dolgo pot, so sanje postale resničnost in začrtal sem pot Hodoš- Piran.

Zakaj ste potrebovali mnenje zdravnice?

Zato, ker je določila tudi zgornjo mejo, kolikor smem dnevno prekolesariti. Njena privolitev je bila sestavljena iz dveh pogojev: prekolesarim lahko le 50 kilometrov na dan in srčni utrip imam lahko 110 utripov na minuto.

Ali to pomeni, da ste si ste ves čas poti nadzorovali srčni utrip?

Seveda.

Pa pojdiva na kolesarko pot. Začelo se je…

V Hodošu, 13. septembra.

Zakaj prav v Hodošu?

Ker je to meja z Madžarsko. Naš skrajni vzhod. Vsak dan sem startal ob 10. uri, torej malo po zajtrku. V Hodošu je kar precej deževalo in sem šel na pot nekoliko kasneje. Enako se je zgodilo drugo jutro v Ključarovcih. Začetek je bil torej moker. Prvo noč sem spal na kmečkem turizmu v naselju Goriški Raj in prav luštno smo se imeli. Najboljša stvar prvi dan pa je bila, da sem imel tudi spremstvo petih kolesarjev, med katerimi je bil tudi prijatelj Primož Kališnik, urednik revije Polet, ki je del poti snemal s kamero.

Drugi dan?

Startal sem iz Ključarovcev, pospremil me je dež. Na Ptuju pa me je že pričakalo sonce in z njim tudi predsednik CVB-ja (Združenja cerebro vaskularne bolezni), Milan Čuček. Seveda sva si vzela čas za klepet in kavo.

Tretji dan?

Tretji dan sem si pa zapomnil po srečanju z zdravnikom nevrologom Jožetom Magdičem na Pragerskem, ki me je enako kot že prej zdravnica Erjavec spomnil, naj se držim le dveh kav na dan.

Kako so Vas pa našli vsi ti ljudje, da so vas pričakali ob poti? Verjetno vam je vseskozi zvonil mobilni telefon?

Niti ne. Na kolesu sem imel satelit, t. i. GPRS. Tisti, ki so želeli vedeti kje se nahajam, sem jim preprosto poslal programček in so me lahko vso pot, kjer sem se gibal, tudi spremljali in videli na zemljevidu kraje, v katerih sem se nahajal. No, tretje jutro sem torej začel v Pragerskem, se v Slovenskih Konjicah srečal še s prijateljem iz gimnazijskih let, Matjažem Fortičem in bil nad potjo nenadoma presenečen. Prvi klanec je imel kar 14-odstotni naklon in sledila sta mu še dva. Za povrh je pa še deževalo, zato sem vedril kar na avtobusnem postajališču. Ta dan me je ob pomoči satelita našel tudi službeni prijatelj Bojan Terče z ženo. Še dobro, da sem srečeval prijatelje, da sem lažje premagal tri naporne klance, kakšen je imel tudi 16-odstotni spust. Med njimi moram tretji dan omeniti tudi Bojana Ovco, ki me je spremljal na poti iz Frankolovega do Celja. Še najbolj pa sem se nasmejal Sandiju Sendelbachu, ki je bil nekoč hokejist v hokejskem klubu Celje. Sam sem bil takrat hokejist v Olimpiji in Sandi mi je po nesreči zlomil ključnico. Spomnila sva se tega dogodka. On je danes predsednik hokejistov v Celju in za šalo se je usedel v moje kolo. Pozdraviti me je prišel tudi kapist Franc Cesar z ženo.

Četrti dan?

Ja, pot Celje - Prevoje. Že v Levcu sta prišla za spremstvo dva prijatelja iz mojega podjetja Špica, Gašper in Rok. Trojane sem premagal, ne da bi pokusil krofe, smo se pa ustavili na kavi. In čeprav so Trojanski klanci tako zloglasni, moram povedati, da sem se bolj mučil s klanci pri Slovenskih Konjicah, kot s Trojanami. Hokejist Tomaž Pavlin je od Trojan do Prevoj kolesaril z mano.

Peti dan?

Peti dan sem bil na poti med Prevojami in Vrhniko. To je bil dan, ko me je obkrožalo največ prijateljev in sodelavcev. Odšel sem tudi v svoje podjetje in nastala je skupinska fotografija. Prav tako sem se oglasil na Soči. Spet bolj na kratko, na kavi.

Imam občutek, da ste spili več kot dve priporočeni kavi na dan?

Pravila so zato, da jih kršimo, he he.

No, peti dan me je preko GPRS-ja našel gospod Trobec z ženo in hokejistom Dušanom Lepšo. Kako je svet majhen.

Na Vrhniki sem pa srečal še serviserja za moje kolo. Nekoč je delal v Rogu, celih 50 let in je tudi konstruiral specialna kolesa. Tudi meni je dodelal vsa moja prejšnja štiri invalidska kolesa.

V Mantovi, kjer sem prespal, pa me je obiskal direktor Ydria Motors Jošt Rupnik, ki je tudi sam kapist.

Šesti dan?

Jutro se je začelo s številnimi prijatelji, v glavnem kapisti, pa še z enim prijateljem iz pionirskih dni, hokejistom Boštjanom Bergotom, ki sem ga srečal v Logatcu. To je bil dan, ko sem premagal pot Vrhnika - Razdrto, dolgo približno 50 km, kot mi je priporočila zdravnica.

Prihajava do zadnjega dne, ko ste premagovali pot Razdrto - Bertoki. Kako je zgledal spust proti obali?

Vozil sem 50 km na uro.

Vi se šalite?

Ne, ne šalim se. Fajn je bilo drveti iz Črnega kala. Na kolesu imam namreč merilec hitrosti.

So se drugi šoferji na cesti kaj hudovali na Vas?

Nič.

In še zadnji, 8. dan. Pot Bertoki – Piran?

Sedmi dan me je na poti obiskala tudi ekipa Televizije Slovenija, malo so me posneli in zvečer ste me prav v Vaših Odmevih tudi pokazali ter povedali, da sem rekel »Slovenija je fajn!«. V soboto, na zadnji dan vožnje, me je ob poti pričakala sodelavka Bojana Korošec s svojima dvema sinovoma in v rokah so držali napis »Slovenija je fajn!« To me je pa res razveselilo.

Zadnji dan sem prevozil dva predora, saj sem kolesaril po Paranzzani in na tej poti sem prvič s kolesom zapeljal tudi na makadamsko cesto. Lepši del poti je bil pa seveda zaključek, kolesaril sem čisto ob morju od Bernardina do Pirana.

Zakaj je bil cilj prav Piran?

Ker je to od Hodoša najdaljša razdalja.

Kakšna je bila vaša spremljevalna ekipa?

Bila je ekipa, da te kap, ha ha.

In konec poti v Piranu?

V Piranu so me pričakali: gimnazijski prijatelj in muzikant s katerim sva nekoč skupaj ubirala strune na kitari Mitja Ferenc, direktor solin Klavdij Godnič z ženo in kapist Ali Vodopivec.

Kaj je kolesarjenje iz Hodoša v Piran dalo vam?

Tri stvari:

Prvič. Zdravi ljudje podcenjujejo kapiste in jih pomilujejo.

Je to narobe?

Je. Tudi kapisti, čeprav hodimo počasi, smo še vedno polnokrvni ljudje. In jaz sem jih želel spodbuditi, naj se rekreirajo, naj ne bolščijo samo v televizor. Zato sem ustanovil Sekcijo za šport in žur v okviru CVB-ja, v kateri se družimo fantje in dekleta. Smučamo, kolesarimo, potujemo ...

Da odgovorim do konca še na prejšnje vprašanje, kaj mi je to kolesarjenje dalo. Drugič. S kolesarko potjo želim spodbuditi ostale kapiste k polnemu življenju. In tretjič. S svojo akcijo sem omogočil kapistki nakup tricikla.

Kdo vas je podpiral na tej poti ? Podpiral tako in drugače?

Podprli so me donatorji, ki so skupaj prispevali 3000 evrov. To je bilo točno toliko, kolikor stane takšen tricikel kot ga imam. Morate namreč vedeti, da ima 99 odstotkov vseh kapistov pri nas manj kot 500 evrov pokojnine in si takšnega kolesa nikoli ne bi mogli privoščiti. Bi si ga pa marsikdo želel.

Ti so vas podpirali z donacijo, kakšno podporo pa ste imeli sicer?

Še najbolj me je nasmejala moja mama Vera Sluga, ki je rekla, da se je zame bala vse do Bertokov, zadnji dan pa nič več. Sem jo vprašal; »Zakaj se pa zadnji dan nisi bala zame?«, pa mi je odgovorila, da me je v petek zvečer videla nasmejanega v Odmevih in ji je padel kamen od srca. Prav tako je čisto do konca zame trepetala žena, pa tudi otroci so si oddahnili, ko so mi lahko čestitali.

In kako je bilo po takem uspehu in zvezdnih trenutkih spet oditi v službo?

Težko, a sem moral, saj sem v svojem podjetju vendar prokurist, he he.

Pogovarjala se je
Rosvita Pesek
Odmevi.