Izlet v Makedonijo

Zlatka Babšek

V začetku oktobra se nas je osem kapnikov odpravilo na izlet v Makedonijo. Izlet je za našo družbo organiziral Nejc, bil pa je v celoti v lastni režiji.

Zbrali smo se na letališču Jožeta Pučnika na Brniku. z nami je potoval tudi Nejčev prijatelj Boki, ki je bil naš spremljevalec, vodič, voznik in je lepo skrbel za nas.

Član našega društva je bil pred kapjo pilot, to je naš Nikita. Po kapi je sedaj prvič potoval z letalom na sedežu za potnike, Še pred uradno prijavo za let so k Nikiti prišli njegovi sodelavci, ki so nas kasneje tudi malo pred poletom spremili do Adriinega letala. Seveda smo to obeležili s fotografijami nas samih in Nikite s sodelavci, pilotom, kopilotom in stevardesami.

Sodelavci so bili do njega izredno prijazni, še vedno je njihov, čeprav ga je bolezen zaznamovala. To je zelo lepo, saj najbrž sami veste, da vedno ni čisto tako. Marsikje si zelo hitro pozabljen, saj bolan človek ni nikjer posebno zaželen. Vse to je realnost. Vendar je prijetno videti, da so ljudje lahko tudi prijazni, dobri in ustrežljivi. To pa je vredno vse pohvale.

Naš cilj sta bili dve lokaciji, in to Skopje in Ohrid. Najvažnejši cilj našega potovanja je bil obisk Nevrološke klinike v Skopju. Nejc je preko e-maila navezal stike z dr. Anito Arsovsko, ki si je za nas vzela nekaj časa in nam odgovorila na nekaj vprašanj.

Oskrba pacientov po kapi je podobna oskrbi pri nas. Potem ko zdravniki potrdijo diagnozo in ugotovijo obseg poškodbe, se odločijo za nadaljnjo terapijo. Pacienti v bolnišnici prebijejo povprečno 14 dni oziroma zaradi večje prizadetosti lahko nekaj dlje. Če zdravnik ugotovi potrebo po takojšnji rehabilitaciji, to določi in ta se lahko začne izvajati. Po času v bolnišnici manjše število težjih pacientov premestijo na posebni oddelek za rehabilitacijo, kjer podobno kakor v bolnišnici nadaljujejo z njo. Večino vseh pacientov pa odpuste v domačo oskrbo, kjer se lahko nadalje rehabilitirajo v svojem kraju.

Vsekakor je zdravniška oskrba pacientov zelo podobna razmeram pri nas. Mislim pa, da je morda za samo rehabilitacijo pri nas veliko bolje poskrbljeno.

V zdravstvo se ne vlaga dosti denarja, saj to počasi prehaja v privatne roke, zato so bolnišnice v slabšem stanju kakor pri nas. Za lažjo predstavo naj vam opišem: dolg ozek hodnik, na eni strani bolniške sobe, na drugi strani pa sobe za osebje in ostali verjetno manjši prostori. Naj omenim še pogled v bolniško sobo. Vsa je bila obložena z rumenimi ploščicami, kakršne so bile včasih po naših bolnišnicah v toaletnih prostorih. V tisti sobi, kamor smo lahko pogledali, je bilo 6 postelj, med njimi pa malo prostora. Na sredini sobe je bila miza, za katero je takrat zdravnica predpisovala terapije. Vse je bilo nekako utesnjeno, precej dotrajano, tako kakor bi se vrnili v naše bolnišnice pred mnogimi mnogimi leti.

Zvedeli smo, da pri njih ne obstaja nobena skupnost, društvo ali organizacija, ki bi združevala ljudi po kapi.

Ugotovili smo, da so razmere za ljudi po kapi pri nas vsekakor boljše.

Zelo smo zadovoljni in hvaležni dr. Aniti Arsovski za dragoceni čas, ki nam ga je posvetila in nam odgovorila na nekaj naših vprašanj.

Po obisku bolnišnice smo želeli priti do križa, ki se dviga nad goro nad Skopjem. Nekaj kilometrov pred ciljem pa smo se obrnili, saj je do vrha dovoljeno le za pešce, tekače in kolesarje. Ker bi bila hoja za nas predolga in prenaporna, smo se odpeljali na ogled cerkve. Po odličnem okrepčilu v središču mesta smo se peš odpravili proti pravoslavni cerkvi sv. Spasa, ki je bila zgrajena v XIX stoletju. V njej je prekrasen in dragocen ikonostas oz. posebna tehnika lesoreza, ki je delo domačih umetnikov. V cerkvi se nahaja grobnica makedonskega revolucionarja Goce Delčeva.

Po dobri pravi kavici smo odšli še na znameniti kamniti most imenovan Most cara Dušana. Nahaja se v samem centru in povezuje stari in novi del mesta. V novem delu je ob mostu zgrajena fontana, kjer se voda giblje po zvokih glasbe.

Proti večeru pa smo šli na ogled poslovalnice Špice, kjer nas je direktor g. Antonijo ponovno prijazno sprejel in nam nekaj povedal o sebi in začetkih delovanja. Naj povem še to, da nas je g. Antonijo pričakal na letališču in nam pomagal pri najetju kombija in namestitvah.

Kasneje nas je povabil na večerjo. Poskusili smo nekaj domačih specialitet in uživali ob njih, njihovi glasbi in pogovoru. Družbo sta nam delala tudi ga. Eleonora Janevska in sin.

Pot nas je nato vodila proti Ohridu. Na kavici smo se ustavili v Tetovu, Bokijevem rojstnem kraju. Mesto je postalo precej muslimansko.

Med vožnjo smo opazovali, katere vasi imajo džamije in teh je bilo zelo zelo veliko. To samo pove, koliko je sedaj tu muslimanskega prebivalstva.

Na Ohridu nas je pričakal rahel dež, z njim pa je prišel tudi mraz, vendar je bil sprehod pod dežniki kljub temu zabaven.

Ohrid je poln znamenitosti, vendar si težko ogledaš vse. Najprej smo se namenili na sv. Naum, ki je le nekaj kilometrov od albanske meje. V tej cerkvici, ki je posvečena njemu in njegovim čudežem, je tudi njegov grob. Pravijo, da če prisloniš nanj uho, slišiš bitje njegovega srca. Ogled smo končali s sprehodom po čudovito urejenem parku.

Naslednja za nas zanimiva postaja je bila prvo življenje v skupnostih. Po najdbah v morju so na lesenih koliščih postavili naselbino, kakršna naj bi bila takrat. Lepo in zelo zanimivo za pogledat. Takrat je že posijalo sonce in najbolj pogumen, Boki, je v jezeru zaplaval. No, mene je mrazilo že, ko sem to gledala.

Ogledali smo si tudi cerkev na hribu, kjer so naključno našli izkopanine samostana. V načrtih za prihodnost je, da bodo na teh temeljih zgradili fakulteto.

Prav tako pa so nas zanimale najstarejše freske iz 11.st., ki se nahajajo v cerkvi sv. Sofije. Legenda pravi, da je imela dve hčeri, Vero in Nado. V tistem času so pobijali vse pripadnike drugih ver, tako so tudi njeni hčeri mučili in na koncu obglavili. Mama ju je ves čas tolažila, ko pa sta izdihnili, je izdihnila tudi sama.

Izlet smo končali s pravo ohridsko postrvjo, ki je upravičila svoj sloves.

Zadovoljni in veseli smo na domačem letališču obujali spomine na Makedonijo. Izlet je bil poučen, vendar tudi zelo zahteven. Program je bil obsežen, tako da smo bili precej utrujeni in nam je kar prijalo, ko smo se vrnili v svoje postelje, vsaj meni.

Izlet nas je vse navdušil. Veliko smo si ogledali, se družili in se smejali. Sicer je pa to tudi namen, mar ne? Saj nam na koncu vedno ostanejo le lepi spomini.