Afazijada

Tamara Fortuna

Lani sem se pridružila Afazijadi, majhni skupini ljudi z afazijo. Dobro se spomnim prvega srečanja. Zaradi težav z govorom mi je bilo tako nerodno, da se niti predstaviti nisem mogla. Led je prebil vodja skupine, Nejc, kapist z afazijo. Tudi on včasih išče besede, kaj zamenja, izgubi misel, se zaplete … podobno kot jaz! Potem so se mi na kratko predstavili tudi vsi ostali člani in ugotovila sem, da moje težave sploh niso tako hude. Vseeno še nekaj časa skoraj nisem spregovorila. Sem pa poslušala. Vpijala sem zgodbe članov, njihove izkušnje, kako premagujejo ovire, kako živijo drugače kot pred kapjo, v čem so našli veselje, kaj jim pomaga, pa tudi kaj jih moti, kaj jih ovira…

Afazijada ni namenjena delu pod strokovnim vodstvom. V prijetnem in sproščenem vzdušju se družimo, govorimo, se šalimo, izmenjujemo izkušnje, smo drug drugemu v oporo. Tako počasi obnavljamo in gradimo veščine komunikacije, premagujemo lastne ovire. Strokovnost je dobra, vendar je pri vseh naporih, ki jih premagujemo vsak dan, nekaj tako neobveznega, kot je naše srečanje, kot balzam za dušo. Sproščenost, občutek pripadnosti, razumevanje, spodbujanje nam omogočajo, da povemo nekoliko več kot sicer, da se bolj izrazimo, se več spomnimo. Ko nam to uspe, smo naredili korak naprej in tako se izboljšamo.

Smo kot otroci, ki se učijo, in imamo svojo voljo. Počaščena sem, da sem v skupini, ki želi živeti. V trenutkih dvoma vase se spomnim njihovih težav in uspehov. To mi da moči, da nadaljujem.

Ko zgubim misel ali nikakor ne najdem iskane besede, se po navadi počutim prav bedno, se zaprem, razjezim nase, na življenje, v meni postane temno in grenko in možganom sporočim NE MOREM. Ampak na Afazijadi se ta beda ne pojavi, tudi če mi ne uspe ničesar povedati. Zato moji možgani v ozadju nadaljujejo iskanje besed in v svetlobi se gradijo nove poti, povezave, mostovi. Prej ali slej mi uspe, vsaj nekaj. In temu se reče napredek. Če se nenehno trudimo in si postavljamo izzive, se do sebe obnašamo ljubeče in s hvaležnostjo, da lahko počnemo to, kar lahko počnemo, se bo vse v nas odzvalo in šlo na bolje.

Pred kratkim so se nam pridružili še trije novi člani. Z veseljem jih bom poslušala, zagotovo me bodo s čim obogatili.

Konec aprila je bilo strokovno srečanje bolnikov z motnjo govora na temo »Kako živeti in komunicirati z malo ali nič besed«, ki ga je vodila mag. Nada Žemva. Namesto predavanja je izvedla pravo srečanje, na katerem smo se pogovorili o tem, katere spremembe po možganski kapi so nas najbolj šokirale, kako se počutimo tisti, ki ne moremo govoriti, kako se znajdemo, kako si pomagamo. Na srečanju smo bili bolniki z afazijo iz različnih klubov po Sloveniji. Mag. Žemva je spregovorila o skupinah za samopomoč, ki obstajajo drugod po svetu, in dala spodbudo, da se podobne skupine organizirajo tudi pri nas. V Ljubljani takšna skupina obstaja že nekaj let. To smo prav mi, člani Afazijade.