Afazijada - srečanje v Marsu

Tamara Fortuna

Ne, ni napaka. Nismo bili na Marsu ampak počasi, vse bom povedala.

Že nekaj let se, na drugi torek v juniju, srečamo člani ljubljanske sekcije Afazijada malo drugače. Čez leto vsaka skupina dela po svojem programu. Enkrat na leto pa se zberemo in naredimo skupno Afazijado. Cilj srečanja je, da se spet srečamo s starimi znanci in spoznamo nove člane, izmenjamo izkušnje in tako dobimo kakšno idejo za spremembo in izboljšanje izvajanja srečanj, ter da se, po svojih zmožnostih, izražamo in komuniciramo. Srečanju sta se pridružila še dva afazista, predsednik Združenja CVB, Milan Čuček ter soustanovitelj in koordinator sekcije, Jernej Sluga, predsednik mednarodnega združenja za Afazijo. Tako sta iz prve roke videla kaj in kako delamo na Afazijadi. Njuna udeležba nas je razveselila in se obema iz srca zahvaljujemo. Pridružili sta se nam tudi dve krasni punci, študentki 3. letnika logopedije in surdopedagogike, Ana Remic in Teja Makuc, ki na naših Afazijadah spoznavata en vidik dela z bolniki z afazijo in nam popestrita srečanja.

Tema srečanja je tokrat bila povezana z ljubljanskim barjem, našimi davnimi predniki - koliščarji in majhnim, a v marsičem posebnem naravnem biseru - Podpeškim jezerom. S skupnimi močmi smo povedali o tem vse kar vemo in mogoče slišali tudi kaj novega. Na primer, da je Podpeško jezero eno od najglobljih v Sloveniji, da so, razen drevakov (drevak je čoln), ki so jih koliščarji dolbli iz ogromnih hrastovih debel, leta 1890 arheologi izkopali celo ladjo primerno za plovbo v plitvih vodah in, med drugim, da obstajata stalna razstava o koliščarjih in muzej na odprtem, kje se boste, za trenutek, znašli v okolju romana Bobri, Jalen Janeza.

Po zgodovinskem delu Afazijade, smo druženje nadaljevali v gostilni Mars, v Brestu, ki je delno zgrajena na koliščarski način. Zaradi dežja nismo mogli biti na odprtem ampak tudi v notranjosti gostilne je bilo zelo prijetno. V tem času v gostilni strežejo malice. Zaradi vzdušja je glasba dokaj glasna. Ker sem pri dogovarjanju omenila, da bi to bilo moteče za nas, so, brez da bi na to ponovno opozorila, sami bili tako pozorni, da ni bilo nobenih težav. Tudi pri postrežbi so se zelo lepo izkazali s prijaznostjo, pozornostjo in nevsiljivo pomočjo. Tako je naše druženje bilo zelo prijetno, veselo in lahkotno. Končali pa smo ga preden bi se utrudili, saj nas je čakala še pot domov.

Zahvaljujem se vsem sodelujočim!

Do naslednjič pa srečno in zdravo.