Jokal sem le enkrat v življenju...
A ne, kot bi vsak pomislil, zaradi sebe in svoje neprijazne usode, ker ga je pred enajstimi leti sredi najbolj ustvarjalnega in polnega življenja kot strela z jasnega zadela možganska kap. Jernej Sluga – Nejc je jokal, ko je zagledal starejšo hči, takrat najstnico, s povsem obrito glavo. Danes se temu dogodku smeji in s ponosom pripoveduje o vseh treh otrocih, ki so skupaj z njim in ženo pogumno hodili po poti, ki jih je čakala. Enako ponosen je seveda tudi na svoje dosežke, saj takrat, ko je ležal v bolnišnici, obeti niso bili prav nič dobri.
Pri devetintridesetih letih ga je – športnika, nekadilca in zapriseženega privrženca zdravega življenja – možganska kap čez noč vrnila na točko, ko je moral začeti znova in povsem od začetka. Vnovič se je moral naučiti govoriti, hoditi, samostojno jesti, se oblačiti. Seveda ni bilo lahko. Pravi, da o bolezni, ki je zadevala “druge”, ni vedel ničesar. “Bilo je veliko vprašanj, zakaj in zakaj prav jaz, odgovorov pa je bilo vsaj v tistem času zelo malo. Tudi optimizma, zlasti s strani zdravnikov. Vsi so le zmajevali z glavo in pripravljali mojo družino na vse težko, kar jih je čakalo.”