Lara Slivnik

Prvih trideset let sem imela "navadno" življenje (šola, diploma, služba, poroka, porod,...), nato se je vse zasukalo. Ob drugem porodu sem imela možgansko kap. Čas ob božiču in novem letu sem komaj preživela. V Kliničnem centru in v porodnišnici Ljubljana so me v enem mesecu zdravili na petih oddelkih. Prvi teden po možganski krvavitvi se nisem mogla niti premakniti, niti govoriti. Po dveh tednih so mi odstranili urinski kateter in me prvič posedli v posteljo.

Z novim letom se začne tudi novo štetje. Kmalu prvič sama jem, si prvič umijem zobe, iz dojk si stiskam odvečno mleko. Vse le z levo roko, čeprav sem (bila) desničarka! Po mesecu dni ležanja v bolnici rešujem prvo slikovno križanko, preberem kratko pravljico, prvič me posedejo na invalidski voziček. Premestijo me na Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo (Soča). Tu se štetje nadaljuje. Prvič sama vstanem, naredim prve samostojne korake, prvič se podpišem, naučim se zavezovanja vezalk z eno roko, sestavim sestavljanko, slikam na svilo, več dni pišem dve strani dolgo pismo,…

Dva meseca po možganski kapi grem prvič za konec tedna domov. Tu me čakajo nove ovire, ki jih sčasoma spremenim v nove izzive: hoja po stopnicah, kuhanje, pomivanje, pranje, obešanje in likanje perila,... Če se želim igrati z otrokoma, se moram spustiti na tla: počasen počep, premik teže na kolena, spust na bok in sedenje na tleh; in potem moram ponoviti v obratni smeri.

Pred možgansko kapjo sem bila desničarka, danes lahko funkcionalno uporabljam samo levo roko: z njo pišem, tipkam, rišem, slikam, barvam, premikam, nosim, likam, režem, plavam, smučam in tečem na smučeh, plešem, se malo posvečam jogi, vozim kolo in avto, si zavežem vezalke, ločim beljak od rumenjaka... Če me vprašajo: Kako si to naredila? je odgovor enostaven: Z levo roko! A še danes, več kot po 20 letih, moram paziti na vsak posamezen korak in na najmanjši gib, nič ni več oziroma še avtomatično. Med hojo moram paziti na gibanje medenice, med likanjem večjih stvari skušam držati likalnik v desni roki, tudi vrata si včasih odprem z desno. Med sedenjem skušam imeti desno roko vedno pod kontrolo, na mizi ali aktivno oprto na podlago. Moja desna roka ne mara mraza. Da se stanje ne slabša, veliko pripomore vsakotedensko razgibavanje rame in roke, noge in celotnega telesa na samoplačniški fizioterapiji.

Vsako opravilo mi še vedno vzame več časa kot nekdaj. Privadila sem se, da delo opravim takoj, ko ga dobim. Včasih presodim in rečem, da je kakšna naloga prezahtevna in je ne zmorem narediti v tako kratkem času, ko se danes vsem mudi in bi radi, da bi bile stvari narejene že včeraj. Štiri ure dela v službi se mnogokrat raztegnejo na šest ali celo na osem ur, a po dobro narejenem delu vedno ostane kanček zadovoljstva. Marsikdo pravi, da bi morala biti bolj ponosna na svoje dosežke, a sama vidim, kaj vse bi še morala narediti, a ne zmorem. Težko je razložiti možu, otrokoma, prijateljem in sodelavcem, skozi kakšne vsakodnevne preizkušnje grem, če skušam posnemati ostale žene, mame, prijateljice, sodelavce.

V Združenje CVB Slovenije sem se vključila že v času rehabilitacije na Soči. Petnajst let po možganski kapi sem postala predsednica kluba CVB Ljubljana. Če bi rad/a spoznal/a naš klub in ostale člane, pridi prvi četrtek v mesecu ob štirih popoldne na naše srečanje. Dobrodošli bolniki in svojci! Zavedajmo se, da v bolezni nismo sami.