Moja afazijada
Moja »afazijada« se je začela pred enajstimi leti. Kap me je presenetila sredi dela. Mnogo malih strdkov se mi je razletelo po možganih. Imela sem srečo, da noben ni bil usoden. Najbolj prizadet je bil spomin. Vedela sem le, kako mi je ime. Pozabila sem govoriti, nisem znala ne brati ne pisati. Na srečo sem dokaj dobro razumela, kaj mi govorijo drugi. Tako sem s pomočjo logopedinje na nevrološki kliniki, dr. Vlaste Zupanc Isoski, že nekaj dni po kapi začela z vajami za govor. Z mamo sva dvakrat na dan delali na priklicu besed, igrali sva pantomimo, risali, pisali, opisovali predmete, dogodke, čustva, besede … Da bi si možgani čim prej opomogli in zmogli ves ta napor, mi je mož vsak dan prinašal jagode z medom. Vmes pa sem spala in nikoli mi ni bilo dovolj.
Vsak dan je bil kot tekmovanje. V vsem, kar sem počela, sem dala vse od sebe. Rezultati so bili presenetljivi. Kmalu na prvi pogled ni bilo opaziti posledic kapi. Govorila sem skoraj brezhibno, vrnila sem se v službo, bil sem aktivna v društvu, izboljšala sem samozavest do te mere, da sem javno nastopila, plesala sem, kolesarila, ponovno vzela v roke flavto, se učila igranja kitare, znakovnega jezika, se udeleževala ustvarjalnih delavnic…
Vadiš lahko vsak dan, tekmovati na zmago pa ne moreš. Sedem let po prvi kapi me je presenetila druga. Od takrat pa ne gre več tako dobro.
Nisem obupala in še naprej vsak dan vadim, samo ne več tako do skrajnih meja. Ne upam več.
Po treh letih okrevanja in samozdravljenja sem potrebovala pomoč. In ko si nečesa iskreno želiš, se včasih zgodijo tudi čudeži. Bila sem pri dr. Žemvi, ko je nepričakovano prišel Nejc. S svojo pozitivno energijo in življenjem v očeh mi je pokazal pot. Ni šlo »čez noč«, moral me je večkrat povabiti in počakati, da sem se končno opogumila.
Nekje sem prebrala misel, ki mi je dala veliko moči: »Če ne moreš tako naprej, kot si doslej, moraš tako, kot nisi še nikoli.«
Pravo moč pa mi dajo naša srečanja v skupini Afazijada, ker se pogovarjam z ljudmi, ki udejanjajo to misel in potrjujejo, da je mogoče najti lepoto in življenje kljub oviram.
Naša Afazijada zame ni le ura pogovora. Je prijetno druženje z ljudmi, ki so mi kot tihi prijatelj, ki me razume. Tukaj mi ni nerodno, ko ne najdem besed, ko pozabim, kaj sem začela govoriti, ko počasi ali s težavo izgovarjam besede, ko ne zmorem slediti ali sodelovati v pogovoru.
Čeprav me je kap ustavila v letu, mi je omogočila, da v sebi najdem del sebe, za katerega nisem vedela, da obstaja, in da polno živim kljub težavam in oviram.
Moje »afazijade« seveda ni konec, z Afazijado pa je lepša.