Nejca poznam dolgo
V njegovem novem pa sva pred kratkim odpeljala kolesarsko Franjo, tisto sobotno, malo manj kot trideset kilometrov dolgo. Mislim, da sem ga tokrat drugič povabil. In tokrat je pristal, kratko je rekel ok. Vedel sem, da ta razdalja zanj ne bo nobena težava, spomnim se, kako je še s svojim starim triciklom vozil na Krasu, kjer so ceste tudi malo navkreber in zavite.
Le to je želel, da se postaviva bolj zadaj. A ko sva čakala na začetek, sem videl, da postaja nemiren. Zdelo se je, da si želi čim prej vključiti v povorko kolesarjev, ki se je dolgo vila iz BTC-ja. Zdelo se mi je, da ima nekaj treme, čeprav se je na komentarje gledalcev in sokolesarjev, zakaj na kolesu leži, odzival s smehom.
Ko sva se vključila v povorko, je najprej začel previdno, nato pa je z vsakim trenutkom bolj suvereno vijugal med onimi, ki niso zmogli njegovega tempa. Tam, na dolgi ravni cesti pri Dolskem, je močno pospešil … Ugotovil sem, da dirka. Prešinilo me je, da se je prebudil njegov športni spomin.
Športnik ostane športnik, tekma te vedno potegne.
Nekoč vrhunski hokejist, mislim, da je bil največkrat prvi strelec druge jugoslovanske lige, je morda ostal brez nekaterih svojih fizičnih sposobnosti, a duša je ostala ista. Športnik ostane športnik, tekma je tekma. Prav dosti o tem, kar se je dogajalo, nisva govorila. Ni bilo treba. Uživala sva v dnevu, prireditvi, vetru, hitrosti, družbi.
Neverjetno je, česa je Nejc sposoben, kljub temu, da pilotira zgolj z eno roko in tudi kolo poganja predvsem z eno nogo. Vem, kje vse se vozi, vem, da bi zmogel prevoziti še marsikaj, vem, da si želi, da bi kolesarilo veliko njegovih prijateljev iz njegovega drugega življenja. Ljubljana naj bi v nekaj letih dobila kolesarski krog iz utrjenega makadama, kjer se bo mogoče varno voziti in ne biti v strahu pred avtomobili; 40 kilometrov varne vožnje nam obljubljajo mestni očetje in prepričan sem, da bo Nejc med onimi, ki bodo v kolesarskem delu leta ta krog vozili vsak dan, če le ne bo deževalo. Morda pa tudi takrat, kdo bi vedel…
Vem, da Nejc kaže pot marsikomu, iz obeh svojih življenj. Sam sem Franjo prepeljal kar nekajkrat, vse razdalje, od družinske, male, dolge in kronometra. A je bila ta najina v marsičem najbolj posebna. Najbolj najina. Zato je tale kratek zapis nastajal predolgo, štirinajst dni. O nekaterih stvareh se ne da veliko napisati. Se jih pa da odpeljati. Na tak prav poseben dan, kot je bil najin, na tej Franji, za dva prijatelja iz dveh, teh življenj.
Poznam veliko kolesarjev. Resnih. Tistih, ki so osvajali odličja na največjih tekmovanjih. Nejc je v njihovem razredu. O tem sem prepričan.