Beograd z veliko začetnico
Saša Kenda
Težko pričakovan podaljšan vikend! (Lani se nam je izneveril zaradi poplav). V moji glavi je prava zmešnjava. Kaj je treba vzeti s seboj, kaj se ne sme pozabiti, kaj to in ono … zaprla sem potovalko in na pot, kar bo pa bo. Dogovor je bil, da se dobimo na sedežu podjetja Nered na Lavrici, kjer nas je že čakal kombi. Pozdravila sem prijatelje, saj sem edina iz primorskega konca, zato se redko srečamo. Popili smo jutranjo kavico, pomahali deževnemu vremenu v slovo in se odpeljali.
Pred nami je bila dolga pot preko Hrvaške v Bosno. Tu smo obiskali kapista Farija Huremović v Berkovcih. To je mala slikovita vasica v BIH. Tu živi sam in naša družba mu je bila v veselje. Pot do njegovega doma je bila ozka in blatna, zato smo se odločili, da bomo prenočili v hotelu v Gračanici. Nedaleč ob poti nas je čakalo presenečenje - gusarska ladja in prijetna glasba.
Naslednji dan smo po obvezni kavi nadaljevali pot proti našemu cilju Beograd. To je eno najstarejših mest v Evropi na sotočju Save in Donave. Poiskali smo hotel Lav, ki je bil trenutno naš drugi dom. Voziti po mestu kjer je toliko prebivalcev, kolikor je vseh Slovencev ni mačji kašelj, zato smo se po mestu raje vozili s taksijem. Vozniki taksijev so bili zelo prijazni. V času vožnje so nas seznanjali z znamenitostmi mesta. Peljali smo se tudi po Savskem mostu, vendar tu promet ni tako gost kot smo pričakovali, po najdaljši ulici Cara Dušana, videli Japonsko ambasado, katero je ameriška vojska zrušila in so jo kasneje ponovno zgradili, nato pa mimo operne hiše. V mestu je veliko muzejev, vodnjakov, spomenikov, zelo je znamenita pravoslavna cerkev sv. Sava in še vedno nedokončana in zelo priljubljena točka na istoimenskem trgu. Kalamegdanski park, kjer je za časa Tita vsak pomembni obiskovalec zasadil drevo, je največji park in družabno trgovsko središče mesta. Ob mestu je osem kilometrov dolgo jezero Ada Ciganlija, ki je počivališče in kopališče. To je raj za turiste in športnike.
Žal nam je zmanjkovalo časa, za druge znamenitosti, ker smo bili dogovorjeni za srečanje z direktorjem podjetja Špica. To podjetje se ukvarja z identifikacijo delovnega časa in sodi v ožji krog podjetji, ki se ukvarjajo z tovrstno tehnologijo. Pokrivajo široko paleto teh izdelkov na trgu. Z iznajdljivostjo in sposobnostjo ter znanjem, dosegajo sam vrh teh izdelkov.
Tretji dan našega potovanja, nas je sprejel predsednik kluba Udruženje Sveti Sava, gospod Milivoj Risević in sekretar Zoran Antić. Klub deluje v prostorih Bolnice Sv. Sava, kjer so jim odstopili prostor. To je edini klub, ki deluje. Med ljudmi ni interesa, da bi se včlanili in združili. Nimajo nobenih denarnih sredstev, kakor ne podatkov obolelih, pa tudi toplice pogrešajo. Vse kar imajo pridobijo s svojimi rokami. Človeku se zdi, da so kot klub odrinjeni; se pa vztrajno trudijo. Nadaljevali smo z obiskom v Bolnici Sv. Sava na oddelku za možgansko in žilne bolezni, ki je specializirana za tovrstne bolezni, saj v njej zdravijo 90% vseh bolnikov. Zgradba je stara in potrebna obnove, za kar pa očitno ni sredstev. Nekaj opreme je zastarele, čakalna doba za zdravljenje pa je dolga. Želijo izboljšati raven zdravljenja, a so nemočni, ker so sredstva omejena.
Kasneje nadaljujemo z odkrivanjem znamenitosti tega lepega mesta, tako da smo prišli tudi do Titovega groba- večni dom Josipa Broza Tita. Bil je zgrajen 1975, kot prostor za delo in počitek predsednika Jugoslavije. Razprostira se na 900 kvadratnim metrih, s kiparskimi skulpturami, cvetličnimi gredami. Na Titovo željo so ga pokopali v grobnici s cvetličnimi nasadi, za kar jo imenujejo »Hiša cvetja«. S spoštovanjem do njega smo se vpisali v spominsko knjigo. V spominski sobi smo si ogledali štafete in čestitke, ki jih je prejemal predsednik Jugoslavije.
Četrti dan smo obiskali nogometni stadion Marakana - kdo ga še ne pozna? To je drugi največji stadion, saj sprejme 55.000 gledalcev, čeprav so ocenili, da je bilo 110.000 obiskovalcev. Zgrajen je bil v letih od 1960-1963. Tu so se odvijali tudi razni koncerti, tudi dobrodelni.
Kot poslastica pa je bilo srečanje z glasbenikom Rambom Amadeusom. Prijetno sem bila presenečena, saj sem si ga predstavljala popolnoma drugače. Rambo je preprost, zgovoren, kolegialen in čustven. Z nami se je ob pijači pogovarjal in nič se mu ni mudilo. To pa ni vse, saj je z nami kapisti v studiu posnel novo ploščo, za kar smo izredno veseli. Zvečer smo se pogovarjali o vtisih in dogodivščinah. Kljub temu, da nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno, smo bili navdušeni in dobili nov zagon. Želja po druženju nas bo vodila tudi v bodoče dogodivščinam naproti.
Hvala vsem za trud in požrtvovalnost, še posebno zahvalo Nejcu za popolno organiziranost in voznici Sabina, da nas je varno in srečno pripeljala do cilja.
Ekipa, da te kap!
Maj, 2015
