Lepo je živeti

Saša Kenda

Presenečenje! Naj kdo še reče, da je številka 13 nesrečna? Zame prav gotovo ne drži, saj smo se 13. marca zbrali člani “Ekipe, da te kap” in šli novim dogajanjem na pot. Naš Nejc je poskrbel za vse in nas odpeljal v tople kraje na morje, v Strunjan uživat z že znano družbo. Vreme ni bilo nič kaj toplo, bolj vetrovno je bilo. Namestili smo se v hotelu Talaso, ki je v lasti Terme Krka. V tem hotelu pridno izkoriščajo vse darove našega morja (morska voda v bazenih, sol za pilinge, blato za obloge), kar je prednost hotelskih uslug. Sledila je dobrodošlica, naslednji dan pa smo obiskali zdravnika, ki nam je razporedil terapije v času bivanja. In potem veselo na delo.

V popoldanskem času smo se udeleževali pohodov, predavanj, sprostitvenih poživljajočih vaj ob morju, ogledali nakit iz čipk z istrskih tržnic, umetnih izdelkov iz stekla … vse to je bilo v hotelski avli. Najraje smo se dobili po večerji, takrat smo bili vsi zbrani in vedno dobre volje, vedno nasmejani, pozabili smo na težave, ki nas tarejo in z iskrico v očeh pričakovali nov dan. Vedno smo ga pričakali z optimizmom ne glede na to, kaj nam bo prinesel naslednji trenutek. Sprehajali smo se ob solinah. Domačini jih imenujejo belo zlato, saj je bila sol vir zaslužka.

Ob večerih smo poslušali glasbo, gledali komedijo gledališke skupine iz Dekanov, ki so obenem igralci, pisci besedil in režiserji, prisluhnili smo koncertu nadarjenih bratov, diskutirali o predstavitvi knjige avtorice Barbare, zato se nam je kakšen dan prevesil pozno v noč.

Nepričakovano nas je obiskal tudi predsednik CVB g. Milan Čuček. Z njim smo si izmenjali mnenja, po kosilu pa se je poslovil. Mi pa po svoje, kamor smo si začrtali plan.

Ni vsak dan sobota, vendar to soboto smo imeli v naši sredini slavljenko Mišo. Brez torte in šampanjca ni rojstnega dneva, zato smo nazdravili Miši v čitalnici hotela.

V nedeljo je dodal piko na “i” spet Nejc z zamislijo, da bomo imeli kosilo na prostem. Po zajtrku smo se odpeljali k prijatelju Aliju v Marezige na kavo, spotoma pa pogledali še škocjanski zatok. To je naravno, največje močvirje z bogatimi živalskimi in rastlinskimi, a žal ogroženimi vrstami. Ne bi bili mi, če ne bi pokukali še čez hrvaško mejo v Bašanijo. Tu je drugi dom kapista Štefana. Njegov vikend je sredi redko posejanih borovcev, starih ribiških privezov, šumenja morja, daleč od utripajočega svetilnika. To je priložnost za celovito doživetje vsega kar ponuja narava, za kar na žalost preredko najdemo čas in vzeli smo si ga kapisti s kosilom na prostem. Ta dan se nam ni mudilo. Bili smo redkobesedni in uživali smo ob pogledu morja, ki tako pomirja.

Še tretje presenečenje, ki ga je izpeljal Nejc. Našega Nejca so s častno stražo odpeljali iz naše palače, ampak so ga živega in zdravega pripeljali naslednji dan nazaj med nas.

Sestavljamo celoto, svet na katerem so taki, ki verjamejo v življenje in taki, ki nas gledajo malo drugače, ampak to sedaj ni pomembno. Uživali smo vsak dan posebej in vsak trenutek posebej.

Hvala skupini za čudovito družbo in Nejcu za lepo izpeljano organizacijo.

Marec 2016